četrtek, 2. maj 2024

PO POTEH NAŠIH NON PEŠ V TRST, 1.5.2024

 1. maj je pri meni že kar nekaj let rezerviran za dogodek, ki ga organizirajo Žabeljci - Fežularji. Pohod po poteh naših non, ko so od doma hodile v Trst prodajat pridelke, ki so jih pridelale na svojih domačijah. 


Nekaj časa je bil pohod celo vprašljiv, seveda je bila glavni krivec za to napoved slabega vremena. A, nazadnje so napovedovali dež šele popoldne, kar seveda pomeni: bejžmo hitro. :))

Ob šestih se nas je 32 zbralo pred dvorano. Malo je veter pihal, še vedno nam je prinašal vonjave dima kresov, ki so premagovale vonjave lepo cvetoče akacije. Tako pač mora biti. Za 1.maj.


Vsak je tudi letos prejel majčko za spomin in nič kaj se ni bilo za obotavljat. Pejmo.
In smo šli. Nad Žabljami, na Kazalu, se prvi sončni žarek prikaže in nas skupaj s prvimi češnjami lepo pozdravi.


Prva vas, skozi katero se sprehodimo, je Zavino. 

Spustimo se v dolino Branice in letos dobimo bližnjico čez hudourniško Branico, ker le ta ni bila globoka. Poskakamo čez skalce, seveda nam Tine vsem za ziher pri tem pomaga. Ker nog pej še nejsmo imeli umazanih, da bi si jih že umivali, hihi. 


Po petih kilometrih in pol že prečkamo cesto, ki vodi v Komen in tako pridemo tudi na območje komenske občine. 
Sedaj nas čaka prvi, 1,3 km dolg klančič, ki nas je seveda lepo ogrel. Treba je bilo priti v Lukovec. 
Tudi letos se najbolj pogumni odpravijo navpično po podpornem zidu železnice. No, jast si tega ne upam. Sem cvikžena:))

 V Lukovcu že opravimo s slabimi sedmimi kilometri in treba se je bilo malo ojačat. 
Med hojo proti Kobjeglavi že lahko na ogromnih travnikih opazujemo in občudujemo na tisoče prekrasnih rožic, ki jih naša biologinja skrbno fotografira. Res lepo. 

Kilometri med raznoraznimi pogovori in spoznavanji novih pohodnikov  hitro minevajo. Pridni smo. 

Iz Kobjeglave do Kosovelj so obnovili pot s suhozidom, ki ga kar ni bilo konca. Bravo. res lepo opravljeno delo. 

Živel 1. maj naj bi bil praznik dela, a za domačina, ki je pri spomeniku poljske bolnišnice iz 1.svetovne vojne obnavljal suhozid, ker se bo tam zgodila kmalu neka proslava, ni praznika.  Živel 1maj.

Na 16.kilometru že pridno hodimo skozi Pliskovico. 


Še dober kilometer nas loči do kala Mlačna, kjer si bomo na hitro spet malo opomogli. 


Vreme smo imeli vseskozi prav idealno. Sonce ni pripekalo, oblaki so nas pridno branili pred njim.
Ojačamo se in gremo dalje. Še dobra dva kilometra ravnine in že smo zagrizli v 1,7 km dolg vzpon na Volnik. Pred vrhom nam mejni kamni nakazujejo, kje poteka državna meja, ki jo seveda prečimo in po 21km opravljene poti že lahko s prekrasnimi razgledi v vseh 360° občudujemo naš lepi svet. Ampak!!! Tudi živalce so nas obdajale. In to ne une, ta lejpe. Une, ta lumpe. Mene imajo sploh zelo rade, k sm fejst človk,:), tako da sem se morala stalno nekaj gledat in jih odstranjevat s sebe - lumpe klope. Grrr.

Na vrhu seveda sledi daljši postanek. Kot vsako leto nas tudi tokrat Tine počasti s svojim odličnim šalamom in Slejkotovi s sirom. Letos sta šalam prinesla tudi Miha in Pavlina. 
Hihi, sem vedla, da mi ni treba paninov v ruzak dajat, če se  napapcam na Volniku domačih dobrot. Hvala! 
Malo počijemo, se ojačamo, še vedno občudujemo prekrasne rožice, ki jih kar ni konca


Seveda je treba za spomin eno gasilsko:

In pejmo v 3 kilometrski spust. Do Zagradca. Od tu naprej je treba po cesti. Prometa ni bilo veliko. Sem pa tja se je kak šofer avtomobila čudil, kaj smo to zaeni čudaki.:)
Skozi Repnič

in v Prosek. Na pešpot za Miramar. 

Mimo kala, kjer imajo žabe svatbo. To je regljalo za vse sowde.:))

Vsako leto pravim, da bom en bot preštela vse štenge, ki vodijo do Miramarja in letos sem jih res. 450 jih je bilo. 

Še malo do našega cilja in zmaga je naša! Bravo vsem! En velik bravo pa še posebej vsem trem otrokom, ki so bili z nami!
Premagali smo dobrih 31km in okoli 900 višincev. 

Počakali smo na avtobus in se udobno odpeljali nazaj domov. 
Vreme je zdržalo, mi pa tudi. 
Hvala Žabeljcem.

Nejki pravjo, da drugo leto ne bo več pohoda.... ma, sej tudi jast sem po prvem porodu rekla, da ne bom več rodila....:))

Ker se mi je vejkarca na Volniku ustavla, grrr, imam ločena relive posnetka in gps na Stravi.


Vse fotke :


P.s.
Ta pripis je namenjen bolj meni in tistim, k se ukvarjajo s sledmi. Kot sem že napisala, mi je na Volniku zaključilo trening na uri, tako da sem morala ponovno start vklopit za pot do konca. Pa malo guglam, če obstaja kaj, s čimer bi jast lahko združila obe poti v eno. In sem našla. Na Gotoes for Strava greš na Combine gpx. Še prej preneseš v mojem primeru oba treninga na komp in jih potem oba naložiš na tej strani. Rešeno. Jupiii. Človk se uči do konca.:) Sem tudi en Relive nardila ven:


 




 



 

Ni komentarjev:

Objavite komentar