Hitro, hitro, ... je treba ponucat lepe dneve. In v teh čim več dvatisočakov zmazat.
Alora, današnja destinacija je Krn. Zjutraj vstaneva kot da greva na šiht. Protokol kavice, kakcanja, umivanja, štimanja. In bejžva.
Urca je bila nekaj čez sedmo. Lepo po dokaj prazni cesti. V Kamnem zavijeva proti vasi Krn. Pot se kar vleče. Iz Vrsnega, ko že misliš, da si prišel na konc sveta, te čaka še 5 km vijuganja po ozki cesti. Ja, če bi jast vozila bi bila najbrž še zdaj tam, v enem ovinku, ko pride nasproti naju kamiončin s prikolico mleka in je moral moj kar nekaj časa rikverc, da se je lahko umaknil, da je šel kamiončin mimo. O, buh, nisem jast za take štose... za rikverc pa sploh ne...
Končno prideva do parkinga. Nabit do zadnjega koščka. Ojej, bo gužva dans. Bem...
Pogledam proti Krnu, še vsa na dlani. Naj zdrži.
No, meni osebno je še tahujši klanc prav do korita z vodo. Pole ne vem, al sem že tolk udejlana, da gre kar samo naprej, al kej je, ma, meni pole ni več ne vem kolk hudga. Pač, pičiš korak za korakom in gre.
No, do korita prideva oba že gnila ko cucka. Nažlampam se vode. V roki sem imela paloma robc, s katerim sem se dva bota obrisala po čelu in že je bil za odtisnit...
Na, poglejte, kolk jezera sem nardila z enim stiskom:))
Sej se vidi kaplje, njede, kako polnijo bazenček? :))
Sonce se je nekam skrilo. Še buhde. Vlage v zraku za izvoz. Folk prehitevava, vse je nekam obupano... kaj ne. Ena gospa je že pri koritu rekla, da ne zmore več naprej in se je obrnila.
No, zdej se moram mal pohvalit, ampak res se pozna, da imam hodaške kondicije za izvažat. Šla sem mimo sto ljudi, ki so komajda premikali noge proti gwor, eni so krepani ležali v travi, ena tetka je pravla možu, le kam jo je zvlekel,...vsak je imel nejki hudga na pladnju. Ma, na koncu smo vsi zmagali. Jast, k sem šla mimo njih bajdvej in oni, k so prišli na vrh malovečkasno.
No, bejžmo dalje... Razgleda v dolino sicer ni bilo, ma, murja pod Krnom pa tudi ni vsak dan...:))
Približno kilometer in pol pod vrhom pogledam proti vrhu. Agha, tuki si, koča..., zdej pa bo... Ja, ja, optička varka... skupo bi te platila, kad te ne bi poznala... že vem jast za to finto.
Alora, zdej si pogledala in da slučajno ne pogledaš več gor... da ne zgubiš volje. Ker bo še trajalo...da boš pri njej.
Moj je nejki obcagal in šel bolj počasi, jast sem šla naprej. Saj veva, kje je cilj.:)) Brez pjače!!!
Na vrhu res prekrasni razgledi. Na eni strani morje oblakov, na drugi pa komplet naše gorovje na dlani.
In TEČNE MUHE!!! Ma, kako tečne... Grwoza. Da je blo za uiti...
Bejžva dol h koči na eno birčko... Pst. Dva radlerja in eno ta pravo. 13,50 evra. Za teve šolde dobim pr prjatlu 27 pivičk, ko je akcija:)) Bem, helikopter je trejba plačat. Čeprav to ni prav. Tuki bi morala država nejki naredit, ne pa meni računat biro 4,50 evra.
Mal se še posončiva.
In vrneva v dolinco.
Na planini Kuhinja sva prvič danes jedla. No, lažem, za gor sem snedla eno mini čokoladco, sej veste, uno z Lidla. So fejst za dat en grižljaj v usta.
V vasi Kamno sva parkirala avto ob cesti, kamor je dovoz za une, k se gajdrajo szi raznimi čolni. In šla pod most. Seveda sem se vrgla direkt v Sočo. Kolk je pašalo mal ohladitve. Res je.
No, zdej sem doma in hitro pišem....a, nje,...sem že spisala:))
Lepo je bilo. Naj traja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar