Prideva v Kamniško Bistrico, marička, kolk gužve.... Neč, se zapeljeva še malo proti gwor, dokler znese. Se uštimava. S sabo čimveč vode. Vlage je v zraku brez da kej migam in sem že potna.
Pejva.
Počasi.
Ne hiti, mati, k te čaka jeba. In grem res počasi. In se vlejčem in vlejčem. Že prej, k sem do klopce pršla, sem jokala mojmu, da se mi ne da v taki vlagi, k sem gnila že zdej do amena, do vrha???... ne bi blo boljši, če se bi obrnila? Sevejde moj že vej, de me mora mal objejst, kej si mislim...
V glavnem, v gozdu je blo tolk vlage, da sem lohk pila svoj lasten pot, k mi je kapljal s čela. Grwoza.
Končno prideva ven na šudr. Vsje v megli. O, sej človk ne vej, kej bi blo boljše... Sej, buhnedej, de bi še sunce nabijalo... Ko se je vsake tolk prkazalu, je blo takoj še za en par stopinj več... kot da jih 30 ni zadosti...
Čista jeba.
Topka, kriči, de te vsi slišjo....Poslušej se gvor pod vrhom, kolk kričiš.... Ni Topke. Je tihu ko miš. A, nje, prav tiho ni, diha... Zelo diha.
Ma, ne grem naprej od Kokrškega niti za miljon evrotov nje....
Na Kokrškem zeksam en radler, se mal potolažim in po 20 minutah počitka vseeno, ne me vprašat zakej, grem naprej. Ma, sam buh se me usmili.
No, sej pole tam zadi mi niti ni blo tolk hudo... sevede ne, če se je mal zglihal teren. Ma, sam za par minut...
Bem, ma, ko vidiš, da si vedno višje od koče, se vseglih mal potolažiš... sej bo, sej bo... mati, sam še do vrha...
Končno se po dveh urah in tričetrt vlečenja prvlejčem do vrha...
Folka ful. Ne vem, če sem ga že kdaj na kakšni gwori tolk vidla. Ma, sam, kako so oni pršli do sem ??? Z užitkom?
Na vrhu spijem še vso vodo, k mi je ostala ( 2 litra sem jo stankala do vrha), popapcam eno čokoladco, lačna nisem bla prav nič, žejna pa.... o, sam Laško s flaško sem vidla pred sabo na Kokrškem...
in bejžva nazaj dwol.
No, sej že vejmo.... dwol ni konca in ni konca. Ma, pr mej duš, da nucam več cajta za dol...
Na Kokrškem sem popila birco v sekundi. V življenji mi še ni tolk pašala, kot ta bot. Res ne. :))
No, zdej pej lohk greva še naprej. V meglo. Še sreča, da poznamo pot, če ne, bi se zgubili, oštja.
Že ko sva se peljala proti Bistrici, sva rekla, da se bova vrgla v Kamniško Bistrico.
O, pejva hitro... komi čakam.
Najprej pomočim nwoge notr, .... no, sej ni tku hudu...
Gledalcev polhno, ma, korajžnih pej bolj malo...
O, mati, slejči hlače in vrži se notr, da si ne premisliš...
Evo, dokaz, posneto na youtube:
Ma, ko si notr, prav paše.... rejs.
In sem se vrgla noter ene tri bote.
Me je pršla ena teta takoj prašat, če sem v uni skupini od unga, k hodjo v reko vsak dan... Ma, nje, teta, jast sem pršla z Grinte...
Okej, na koncu je ratalo vse. Grinta, kopanje in zadovoljstvo, da sem vseeno zgrizla do vrha.
V dolini naši pej ob pol sedmih zvečer še zmerom 36 stopinj? Grwoza.
Ni komentarjev:
Objavite komentar