Ob 5.00 je blo treba iz šukice. Protokol, buhnedej pozabit na rjuhe, zastavo, v ruzak glih eno vetrovkco, ker ne bo zime ( ne pa), so obljubili lepo sončno vremce, bombončke za tekače, flaša vode in pejdi mati...proti Baški grapi.
Sem se prav morala ustavit v Mostu na Soči, ker je bla Soča bolj modra od modre, res lepo!Že kar nekaj let sem na najhujšem vkopana, zasidrana kot navijačica. Ampak, da vam kar povem, dejansko mene nikoli ne bolijo mišiči, lohk hodim tudi po 30 km, ni važno, al je hrib al dolina. Ampak, tlele!!!! Tle pa naslednje jutro glih da pridem dol po štengah, ker me vse boli, ker je treba tam stat pod kotom- ostrim kotom, hihi.
Ko pridem do zadnje hiše, se ravno vsi že odpravljajo. Do mojega poštota sta prej še dve okrepčevalnici. In vedno so tam eni in isti prostovoljci, tako da se že kar lepo vsi poznamo med sabo. Markotova mama nas postreže s pecivom, kavo, čajem, par besed in treba je it.
Med potjo sem lepo zavezala vseh pet rjuh:)),
moški so spotoma kaj požagali, ker so imeli motorko s sabo, kako vejčko smo vrgli v stran, no, blata pa ni blo mogoče posušit.) Bo kar drseče. A, glede na vsa dež niti ni blo hudga.
Pridem na vrh. Ola. Lani sem tam pozabila flaško od vode, pa sem napisala na TF, če bo kdo šel mimo, če jo lahko pobere, a glej ga zlomka! Glih tam me je počakala! No, boš šla pa danes z mano dol.
Zdej si moram s karabinom zapet ruzak, drugače bo en dva tri pristal v Hudajužni:)), zastavo namestit, nazaj dol sem šla po poti par suhih vej odmaknit, ker so mi pogled v dalj ovirale, naštimam vse in tuki čiči in čaki. Čiči. Tako, pod kotom, na enem kamnu, za silo zglihanem v skrlo. Zebe me ko psa, k sreči sem imela v žepu vetrovke tudi bufico, da sem si jo dala čez ušesa.... brrrr....prow zima je bla, no.
Čakam, čakam, pa se z vrha dol proti meni pojavi možakar s sekiro v roki... Z Graparji pač ne gre, da ne rataš takoj prjatu z njimi in midva pričava kot, da se poznava že stu lejt. Pa reče, da bi blo fejst, če sem že tuki vsako leto, če bi mi naštimali eno klopco za sedet. Ja, sej...Jožko in banda mi jo obljubljajo že stu lejt, ma, nej neč od teh stricu... hihi.
In gre... do ta spodnjih Vidaunkarjev. Tam so imeli motorko. In jast slišim, kako neki žagajo, žagajo, žagajo in čez cejt se proti meni vzpenja ta isti možakar - Henrik Mauri-Hine z ogromnim na pol prerezanim hlodom na rami. Za njim pa še en gospod s kolom.
Tik tak sem imela klopco nameščeno. Hvala, hvala, hvala!!!
Nekaj čez enajsto pride mimo mene prvi - Jošt Lapajne.
In dejmo, mati, zdej, poj, vriskaj, kriči, navijaj, glej na štartno listo po številkah ( sem si jo doma sprintala), kdo se vzpenja proti tebi in vsakega, če se le da, po imenu in priimku pokličeš. In res da to novega zagona vsakemu posebej. No, prav vsakemu ne, ampak jast ne morem vedeti, komu pa to ne paše....Meni pač šteje za vse tiste, ki jim pa to paše in če je takih 99 od 100, zmagamo mi, ne on.
Moram napisati, da sem se neizmerno razveselila dveh krasnih Mart , ki sta pred leti tekali na PGT. Marte Šorli in Marte Švigelj. No, Marta Šorli je šla le pohodniško do Porezna,
Marta Švigelj pa kot tekmovalka. Za Jureta. Zagotovo je za mavrico ponosen nate, Marta!
In tako sem navijala do zadnjega.
Vse pospravit, se spustit nazaj v Hudajužno. Vejkarca mi je pokazala točno osem ur šihta. "Dobr šiht", je napisala Tinca na Stravi.))
Se zapeljem do Podbrda, kot vsako leto mi tudi letos Jožko zrihta marendo, sej sem bla lačna ko volk, hihi. Vse zmažem.
Se objamem z mojimi bejbami, malo poklepetam, tudi s tujko, ki mi je prišla povedat, da je tekla že po celem svetu, ampak, da bi pa kdaj doživela kaj tekga, kot je z mano v Durniku, tega pa še ne...in da je prav posnela, da bo lahko drugim pokazala, kaj je navijanje, ups, kričanje:))
No, če pa doživiš še par takih, ki pridejo mimo tebe in rečejo, da so prišli prow samo zato, da mene slišijo, pole sem pa jast seveda zadovoljena:) In če se na skoraj vseh fotkah nasmehneš v fotoaparat, sem lahko tudi zadovoljena... Njede rejs?
Hvala!
Album s fotkami ( nekaj sem jih morala stran vreč... sej veste, zakej... grrrr, bom morala na tečaj fotkanja, sam kej, k ni nikjer tazga tečaja, da bi se zraven fotkanja še kričalo, pelo, gledalo štartno listo, ...:)) FOTO ALBUM
Ni komentarjev:
Objavite komentar