Zjutraj vstanem, vidim moj Nanos, čist ko suza, sonček se iz minute v minuto približuje...o, kolk bo danes lep dan.
To pa ne bo šla mati samo na Školj, ga bo ponucala za kaj več...Na Čaven iz Lokavca že zares dolgo nisem šla. Po mojem zna bit, da že tudi kakih pet let ne? Grem pa danes.
Do Čavna zdržim brez pjače in jedače, alora samo par bonkov v torbico, pet evrčkov za en pjač na Čavnu in pejdi, mati.
Zapeljem se do Lokavca. Dan prekrasen.
Prva dobra dva kilometra, ko prečkaš makadamsko cesto, ki pelje k plazu, in se potem zariješ s koleni v hrib, mi kar gre. Zdej si prow zažugam, da slučajno ne bom kaj norela in za nagrado krepala na tričetrt poti. Okej. Jast pri pulzu 155-160 lahko diham in šponam...., sicer diham, ampak nimam tistga občutka, da trpim ko pes. In tako gledam na vejkarco, da ne preskočim v TILT. In v urci in pol sem lepo že pri koči.
Folk? Kje ste? V takem prekrasnem dnevu? Anti ja ne doma na kavčih...
No, na Čavnu je bil le eden v koči. Spijem čaj. Mati, ma, tu je zdej prezgodi, da greš že domov....pejdi gor do Modrasovca.
Okej. Jo mahnem gor, a, tam si tik tak... je še vedno prezgodaj za it domov. Grem še na Kucelj? Ma, ja, pejdi...sej do tja je lahka... Okej. Jo mahnem še na Kucelj. Mmmm, njami.... kolk je blo lepo.
Na povratku srečam samega Anžeta Sobočana, ki je prišel trenirat UTVV v naše kraje. Joj, že tolk dolgo ga nisem videla, da ga sploh prepoznala nisem. Je on mene...No, dan sem imela polepšan in kar hkrati hočem še ....pa mi haskne, da bi pa skočila še do Male gore. Zdej, danes najbrž ni nobenga pr koči, ker dežurajo le ob nedeljah, ma, pestmo se presenetit...
In res. Pridem tja, iz koče pa Vodopivčev... ki me takoj obdari z darilcem za novo leto. Hvala. Sem ga zmazala po poti...
Spustim se do srednječavenske. Tam trije Italijani študirajo na mobitelu, v guglmap, kam morajo za v Vrtovin.
Jim razložim,... hihi, moja italijanščina je bolj tako: un po kon parole, un po z rokami, un po pa kar po naše... Ma, smo se zastopli vseglih prow vsje.:))
Zdej grem po srednječavenski nazaj in poslušam, kako dva padalca uživata in vriskata od vseh lepot, ki jih doživljata med letenjem... ( no, tega jast ne bi- letela s padalom- priznam)
Kako se grize kolejna za gor, opaziš sevejde šele, ko greš dol... Ah, ratavam stara... se mi ne da več v take spuste... ma, ni druge, dol je treba prit.
Še mimo žuborečega Lokavška in glih bom doma, pikco prej kot moj iz službe.
Za krogec je ratalo glih 16 kilmetrčkov in 1350 višincev. Zadosti za pico, hihi:))
Pohajačka.
Naslednji dan pa najprej skočim na moj hribček, potem pa se okoli poldneva odpraviva na Opčine, da končno enkrat prehodiva Strado Napoleonico. No, ker je bil dan bolj meglen, name ni nardila glih ne vem kakšnega vtisa...se bom morala vrnit v sončnem vremenu. In takrat grem do dna - do morja in ob morju nazaj...v luft.Je pa tukaj zagotovo raj za tiste, ki obožujejo šparglje. Jih je dovolj za pol sveta.:)
Ni komentarjev:
Objavite komentar