INVENTURA 2022

 Leto se končuje. Ne vem, zakaj, ampak vsako leto se mi zdi, da gre  hitreje mimo mene? 

In treba je nardit eno inventurco, da bojo vsi podatki nekako na enem mestu. 

Letos nekako obeležujem 20. obletnico mojega "novega življenja". Leta 2002 sem se namreč lotila hujšat z orbitrekom in čez leto začela s pohodi na moj ex hribček Plaz, zdaj pa osmo leto hodim na Školj. Danes trdim in vem, da brez gibanja NI NIČ, sploh če rad ješ, in če že 20 let s tem vzdržujem svojo težo (-40kg), potem naj to moje "novo življenje" na tak način še traja...ga ne bi spreminjala...

Sem bila kar pridna v tem letu. Hodila sem popolnoma vsak dan. Sem pač odvisnica od hoje. Teka pa ne. Pač. 

Kolesarila sem letos bolj malo, sem si pa privoščila neko toplo pomladno nedeljo doseči moj dozdajšen rekord v kolesarjenju in sicer sva se s kolesi ( ne kakimi super bicikli, ampak jast zgolj z mojo mestno bičikleto-ki pa je ne zamenjam za noben e-....( no, vsaj zaenkrat še ne, hihi)) zapeljala po Krasu ...pazi to!!! Čez Trstelj!!! Ma, sem zgrizla jurja višincev z bičikleto...prvič!!! Pri 56 letih!!! In to je sighurno za zapisat!

V rubriko "Se mi neč ne da..." skoraj da nimam kaj napisat. Morda se mi v vsem letu ni dalo kakih tri do pet botov, da bi bla pa najrajši doma na kavču? Ma, sem vseeno šla. Saj, po ravnini tista 2km do Žabelj se mi res dosti botov vlejče, ma, ko pa vem da zagrizem pole v hrib, da si najdem en dober ritem dihanja in koraka 

in da  začne srček lepo delat tika taka

in da vem, da me na vrhu še nagrada čaka...pole pej jast kar zaživim. Zares. Tega ne znam opisat, dopovedat nekomu, kako,... to moraš pač SAM predelat, da veš, da je to res. 

V rubriki ""Prvič vživljenju" se letos ni kaj dosti za hvalit... 

Poleti sva prehodila Lom je moj dom in prvič sem bila na Tolstem vrhu, Vratih in Kriški gori.

 Marca je Mihaela povabila PGT-jevce na pohod po cerkljanskih hribih, in oktobra sem (tudi) s PGTjevci šla po Feldbahnu.

V rubriki "Dvatisočaki" letos tudi ni kaj dosti:)).

Veliko je pri meni to pogojeno z vremenom, pa z delom mojga, pa nenazadnje se mi res ne ljubi vozit kilometre in kilometre daleč. Tako, da sem na Krnu stala šele proti koncu oktobra. In ker je vreme služilo, sva čez štiri dni skočila še do Begunjščice (Veliki vrh). To je to. Dva komada. ( bem, bulš ku neč)

Pejmo v rubriko "Tekme". 

Udeležila sem se 11-ih tekem. Vse v PGT ligi. Od tega 9 strogo tekmovalno netekmovalno. ( kar pomeni -za tiste, ki tega še ne vedo- plačam, grem prva, slikam, navijam in pridem zadnja)  

Na dveh tekmah sem pa šla čisto zares in to je bil Kronometer na Sabotin in tudi 1. vzpon na Porezen sem prehodila z vso resnostjo:).

Ostane mi še rubrika "Moji vsakodnevni pohodi". No, ta je pa kar polhen številk. Vse leto sem za vse pohode pridno uporabljala vejkarco, ki mi jo je dala hči in ta je vse vestno prenašala na Stravo. Sem si pa vsak dan vpisovala vse tudi v Tekač.net. Za ziher:)

Torej, "delala" sem prav vsak dan, vseh 365 dni in sicer mi je tekaški dnevnik zračunal 1054 ur pohodniškega miganja. ( kar znese povprečno 2,8 ure na dan).

Na mojmu srčnemu hribu sem bila 347 botov. In ko dodam še vse ostalo, znese v vsem letu 5342 kilometrčkov daljave in 168,5km višincev. 

Kolesarila pa sem samo 133 km.  

Letos sem 26. novembra obeležila svoj 6000-i pohod na moj srčni hrib Školj (2410 xŠkolj, plus 3590 pa Plaz). Pohod, ki  ga opravim malodane skoraj vsak dan zjutraj.

Popoldne  pa dosti botov padejo Kovk, Waknu, Skrlanka, Golaki, Čaven.  Če pa ni hrib, grem pa zagotovo vsaj po dolini nekaj km. 

Tradicionalno grem vsako leto na Jakobov pohod, pa peš na Sveto goro, pa na PST, Po Vertovčevih poteh...Vsaj nekajkrat grem na Slavnik, pa na ta dolgo ob morju, pa na Snežnik, Čaven, Sabotin, Slivnico... Marička, ma, kdaj sem pej doma? Čim manj! Dokler upam, čim manj! 

Moram se seveda še pohvalit v tej moji inventuri, da sem do letos darovala kri že 50 krat. 

In pohvalit se moram, da sem tudi prostovoljka. Ne na Karitasu ali Rdečem križu, ampak imam svoj prostovoljni s.p.(= smeti pobiram) :))

Prostovoljno namreč že tretje leto skrbim za to, da poberem vsak dan na moji relaciji 10 km ( 5 tja,5 nazaj) vse smeti, ki jih odvržejo "ljudje". Tako, kot ne zmanjka "ljudi", ne zmanjka niti smeti. Žalost. Res. Da s tem, ko brezbrižno odvržeš skozi okno ven iz avta nekaj, da slučajno ne bi svojga avta mazal, ne pomisliš, da s tem sam sebi proizvajaš vsakič malo bolj umazano pivo, sok, čokolado, kekse, cigarete...? 

Za konec...

In nazadnje moram še to napisat, da sem zdrava. Razen Zore, Dore in Svita ter kontrole pri okulistu in ginekologu nisam nucala nič zdr.storitev. Apotekarji pr meni nimajo dela. Dobim vse medikamente na moji poti...hvala bogu (in meni).

Morala bi si sicer zamenjat moje zwobe, saj imam mostiček že parkrat preko roka trajanja:)). AMPAK ZWOBARJA SE BOJIM KO HUDIČ KRIŽA , OBLOŽENGA S ČESNOM!!!! Grwoza! Tuki pa jast pogrnem na cejli črti. Sam pomislim nanj, me kar prime...

Grem! :))

SREČNO VSEM!!!