21. TEK NA SLIVNICO - NE JAST:)), 1.5.2022

 Pred 13.imi leti, 1. maja 2009 leti smo se zadnjič udeležili tega teka kot celotna družina. Vseh pet nas. 

Moram mus napisat anekdotko, k smo jo takrat doživeli... 

Alora, je bilo žrebanje raznih nagrad. Vinjete za AC so se ravno dobro udejanjile (1. julija 2008). Seveda smo takrat še vsi mal študirali, kako bi je ne kupili.... 

In ko je Gornikov žrebal nagrade, pride na vrsto tudi nagrada za najštevilčnejšo familijo. To smo bili pa itak  mi. In reče: "Za nagrado, Čuferjevi,  dobite vinjeto!" 

Hihi, jast se vsa presrečna zakadim tja k njemu po nagrado in mi da v roke: piškote. Ki so se imenovali Vinjeta. Hihi. No, tudi dobro. 

No, zakaj letos spet na Slivnico? 

Uradno bi morala jast danes peš po poteh naših non v Trst. Ko sem se prijavila, mi je organizator razložil, da ne gremo do Trsta, ampak le do Volnika in nazaj peš. (Ker naj bi bili problemi z najemom avtobusa za nazaj peljat.)

Ma, če ne gremo do Trsta pomočit noge v morje, pole pej ne grem. Al grem do Trsta, al pa nič...Kej je to, pole, če se ne gre do konca? Kar neki. Pa drugo leto, če se odločijo do konca.

Letos pa, po dolgem času, greva lepo na Slivnico. Moj tekmovalno, jast pa hitro hodalno. 

Zjutraj je bilo vreme še čisto fejst. Prijava mojga, pozdravi z znanimi tekači in ob 9.38 bejži, mati, na tvoj hod naprej. 

Sicer je bil pohod tudi organiziran, a so šli gor po bližnjici, Jast pa sem si želela celo narest. Alora, pejdi naokoli. 

Ta pot se mi res dopade. Čisto tak, mičken vzponček, se ga da hitro laufat, hodit pa tudi. Malo sem računala, da če bodo tekači zelo hitri, me ulovijo tam, okoli sedmega km. 

Pa me niso...alora grem še naprej, hod mi gre fejst in gas, mati, do cilja. Kilometrske oznake so bile kar točne vso pot, le deveti km je kar nekam hitro izginil in tudi vejkarca mi je pokazala le 750 m le tega- devetega? 

Še nekaj sto metrčkov in cilj, ki sem ga dosegla po 1 uri in 25min. Zgolj in samo hoje. 

Ta prvega pa še vedno ni. Šibam hitro nazaj in po 400 metrih spusta priteče mimo Tadej Osvald. Bravo. Sploh, ker potem še skoraj 4 minute ni bilo za njim nikogar. Pa se prikaže drugi Martinč in takoj za njim legenda Simon Strnad. 

Še dva moška in že zagledam, kot šesto absolutno, našo Varinejčko... Ma, super, bravo, res!!!!

In tako naprej... fotkam, navijam, dokler ne dočakam mojga. 

Aja, že med vzponom je bilo slišat grmenje nekje iz daljave, a vedno bližje je hodilo... o, buh, kej nas bo zalivalo? In trejskalo bo? Name? Veštice, dejte mal usmert drugam teve strejle...ni treba danes tukej in zdej, nooooo?

Ma, ja, sigurno, ti boš ukazala, Čuferca... :))

In nič, začne padat in pada. 

Spustili smo se v Grahovo kar po bližnjici. 

V domu so nas postregli s porcijo čevapov. Še sreča, da bi dež gasil morebitne požare, kajti vsi smo se med nevihto, ki je kar ni tlo bit konec, "naselili" v garaži doma. Bi gasilci težko prišli do oblek in opreme, če bi kje gorejlu...

No, bodi dovolj.

Slivnica, morda pridem naslednje leto tekmovalno? Me boste čakali? Boste, boste:))

Čestitke vsem tekmovalcem in pa organizatorju za lepo izpeljan dogodek.

Hvala. 

Fotke: FOTO - 700M PRED CILJEM