Na podelitvi nagrad za PGT ligo v Gaberjah je na odru za zmagovalce že osmič stala Mihaela Tušar. Takrat nas je vse skupaj povabila in nas nagovorila, da naj enkrat za spremembo pridemo mi k njej ( in ne le obratno- ona vedno k nam) na Cerkljansko in se pridružimo pohodu, kjer bomo lahko malo podoživeli, kje vse si ona nabira kondicijo in kje doživlja svojo sprostitev...
In veš kaj, Mihaela? Še osem zmag ti podelim osebno - zaradi tega, ker si tako vztrajna, da se iz, da ne rečem bogu izza leđa, kjer živiš, pripelješ v naše kraje na toliko tekem. Pozimi in poleti. Ampak vem, zakaj si tam. Z vzrokom! Prekrasnim!
Zbor pgtjevcev smo imeli ob 9.00, v Želinu, takoj za mostom čez reko Idrijco, na poti, ki pelje v Stražo k njej na domačijo (do katere je še 3 km take- pozimi, v snegu in ledu zame no-way, da me spraviš dol z nje -poti)
Mihaela je vzela zadevo čisto zares v svoje roke in nas že na mostu pričakala z dobrodošlico. ( sem vedela, da mi ni blo treba vzet nič za jest s sabo:)).
Počakali smo vsi na vseh.
Nabralo se nas je 16, plus ena pridna Runa. še posebej pa sem se razveselila, da se nam je pridružila Marta, ki je nisem videla že kar več kot leto? Če ne dve?
Pot nas je najprej vodila v vas Jagršče. Začetek sicer ob sončku še vedno hladen, a prav kmalu smo začeli metat cune iz sebe...
V Jagrščah zavijemo s ceste na pot, po kateri čez kak kilometer pridemo do stare kmetije, kjer živi najstarejši Čufer- Evgen.
Postreže nas s kozjim mlekom in seveda ne gre brez ene gasilske.
Naprej krenemo po na novo speljani makadam poti v Stržnico in ravno ko pridemo na vrh k razgledni točki, se že veselimo ponovnega uspeha naših letalcev v Planici. In glej ga zlomka, Mihaelini sorodniki nas pričakajo z veliko kamnito mizo, polno dobrot, ki se jim seveda ne moreš upret..., kje pa! Vsaj jast ne!:))
Gremo dalje. Skozi Kališe, mimo nekaj vikendov do Idrijskih krnic.
Vseskozi prekrasna narava, polna gričkov in dolinic. S pogledi na Porezen, Rodico, Vogel, Kojco, Črno prst, Blegoš,... celo Triglav se nam je v medli svetlobi prikazoval ( Škoda, ker ni blo bolj čiste svetlobe. A, za se najest je blo vseglih zadosti:))
Od tu sledi še hod do naše najvišje razgledne točke na višini 1050 m (začeli smo pa na 250 m/v).
Kilometri so se ob medsebojnih pogovorih kar lepo nabirali in na vrhu je vejkarca kazala že 11 kilometrov.
Ali smo ugotovili, kdo se pase?
Čaka nas še 7 kilometrov mimo Masor do Mihaelinega doma.
Po poti same krasne rožice:
spominčice
teloh
navadni volčin
Na domačiji Mihaele nas že čaka kompletna žlahta, da nas (spet) postreže.
Čeprav sem nardila 18 kilometrov, sem se zredila za vsaj kilo... Za skuzibuh... same dobrote. Kako naj rečem NE!???
( no, sem pa vsaj pridna za alko-post)
Odlični kruhki, super specialna jota, domač kruh, ocvirkovca, čevapi, peciva za izvoz....
Ma, Mihaela! Kako naj se ti človk zahvali? Ne le tebi. Tudi vsem tvojim, ki so tudi žrtvovali dan zato, da nas strežete z vseh strani.
Ni besed.
Seveda smo na koncu nardili še eno gasilsko za zares lep, prekrasen dan, ki nam bo zagotovo ostal še dolgo v lepem spominu.
Hvala!
Ni komentarjev:
Objavite komentar