Drugače pa je moja obleka, ja, kaj drugega, kot hlače od trenirke, par pajkic in kupi navadnih majic.
Teh dobiš v moji omari zares kolikor hočeš. Pa več ali manj non stop le vrhnje vlečem iz kupa. In če pralni stroj dela vsak dan, potem sem non stop v istih cunjah, vedno znova in znova, čeprav jih imam, da jih v pol leta vseh ne obrnem. In k doktorju in na občino in na govorilne v šolo in k zobarju in v trgovino in na pohajanje..... trenirka. To sem jast.
No, ma kaj čem sploh povedat... ja...
Danes sem po zares dolgem času v omari iskala pražnje hlače, ki se v dolgem času zgolj visenja v omari napijejo praha in umazanije, da jih dam v pranje za v nedeljo.
Take, slovesne hlače, na črto. Ne vprašajte me, če bom v njih uživala. A ni kaj. Bo treba potrpet..
Pa sem med brskanjem po obešalnikih naletela na moje bivše pražnje hlače, iz prejšnjega življenja, bi lahko rekli..
Ko sem jih raztegnila, mi je skoraj da razpona rok zmanjkalo.
Jej, jej, mati, daj poškljocaj malo in daj fotko v svoj novi blog. Tako, kot v kak npr. muzej, za v spomin in opomin!
Hlače spredaj ali medalje zadaj?
My way is my decision....
Porka flek saj vem, da te je včasih bilo malo več. Tako kot mene. Občudujem pa vse, ki se tega balasta rešijo.
OdgovoriIzbriši