Že štiri leta me ni bilo. Na tej kultni tekmi. Ki se je seveda že nekaj časa udeležujem kot ta glavna navijačica s sistemom: grem prva, pridem zadnja.
V teh zadnjih štirih letih sem bila namreč pri prijatelju v bandimi. A, ko so me po tekmi vsi spraševali, zakaj me ni bilo na Črni prsti, sem že lani sklenila, da letos pa grem, če bo le vse okej. Vključno z vremenom, sevejde. Če ima za bit slabo, se mi ne da tam v mrazu sedet, stat in kričat, hihi, sem ratala stara.
V soboto zjutraj kreneva na pot kar nekaj pred šesto, da sva kmalu po sedmih že v Podbrdu. Pozdrav s Štenklerjevim Tomažem, prijava, in mati, ne se obirat kaj preveč, vžgi motorčk in pejdi v klanc.
Do cilja.
.jpg)
Vreme jasno, lepo.
Zaželim še mojmu srečno in vejkarca že laufa. Moje nwoge pa tudi.:)), ma, v pohodniškem tempu.
V Trtniku sem bila kar lepo hitro in tudi travnata strmina za zadnjo hišo mi je šla lepo od nog. Šibam jast svoj tempo, prehitevam pohodnike, srečam Andreja Jana s prijatelji, legendo Petra Čuferja, pa Japlja, grem, dihajoč naprej in po občutku sem si rekla, da mi gre super.
In ko pridem ven iz šume, pogledam na vejkarco, ki mi kaže 1 urco in 17min.
Ale, mati, še zadnji del te čaka, dej ga, pregrizi in si zmagala.
Proti gwor je skor bulše, da ne gledam, ker, saj veste, misliš, da bo hmali kwonc, ma, ga ni in ga ni, hihi, a jast vidim, tako, mal naprej, izpod oči, hihi, nejki oranžnega in kravžlastega, ene dve cikcak rajde pred mano in me martra in martra, ma, kej to je slučajno Prezlov Slavc? Ma, ja, sevejde je. Legenda, ki si je "drznila" v 40 urah zmazat GM4O ( ta prvotno varianto) kar 5 krat!!!! Nepredstavljivo!
Diham za njim, diham, diham, ko sva končno v zadnji ravnini. In še par stopničk ter cilj. Bravo! Ustavim vejkarco in pogledam cajt. Ma, kako 6 minut slabše kot zadnjič? Sej mi je šlu? Že nje, hihi. Si ratala stara, mati, se bo trejba sprijaznit. Ma, bo še najbulši, če se vejkarco vrže v kot in upošteva samo občutke:))
Razložim časomerilcem moj patent, si zapišejo, grem do moje kelnarce, k me vsakič lepo postreže, glih dve besedi in že moram nazaj na moj plac!
Glih dobro se ustalim, že zagledam taaaaammmmmm spoooooddddaaaaaajjjj, da gre neki s svetlobno hitrostjo proti gor. Dva sta, k gresta na rekord. Ki znaša 47:46!!!!
Za enega vem, da je Rok Bratina, kdo je pa drugi? Grem hitro na My race results, prečekiram startno listo in vidim, da je ta drugi najbrž Klemen Španring.
In res, bil je on in bil je pred Rokom.
Sevejde upalim moje glasilke na full in navijam, navijam.
Navijam, kričim, pojem, malo v vseh teh letih udejstvovanja že vem, kdaj kdo pride, pa se derem njih imena proti tja dooollll:
da so gledalci par deset metrov nad mano kaj kmalu obupali... Ma, kdo bo poslušal to dretje....:))
Kot deseta absolutno in prva članica grize mimo mene še zadnje metre Klara Velepec.
Druga Madeleine Whybrow in kot tretja prav prijetno presenečenje bivša udeleženka PGT tekov in domačinka Vida Drole. Bravo, punce!
In tako počakam in navijam jast na moji skalci vse do zadnjega. Jih spotoma tudi poškljocam. Ma, so bli eni štirje tolk hitri, da jih je kar zameglilo, hihi, zato sori. Sem morala vreč v smeti.
Seveda ne morem mimo tega, da se je tekme udeležil tudi Ivan Čufer. Možakar, ki se je daljnega leta 1970 kot 18 letni mulc udeležil tudi prvega teka na Črno prst. Kapa dol!!!
Grem kot zadnja še jast v cilj. Sadna kupca že čaka. Jo zmažem, greva z mojim še na vrh po lepe razglede. Tonek in Ivica se škljocata na vse možne načine, alora se pridružim še jast:
Najem se razgledov in treba bo v dolinco. Ki traja in traja. Pr mej duš, da več, kot za gor, hihi.
Prideva v Podbrdo, podelitev se že izvaja. Greva kar vsa usrana in prepotena direkt na igrišče.
Na obilno kosilo. Jota, klobasa, žganci, kislo mleko. Mljask. Ob vročem vremenu smo vsi iskali senčko in tako sedeli kar na tleh pod zidom.
Čaka naju še skoraj ura in pol vožnje domov, a še prej se greva vreč na Slap ob Idrijci v Idrijco. Direkten skok vanjo. Pet minut namakanja, to je tolk super, da se ne da povedat! Prerojena se peljeva domov, vsak s svojimi občutki, mislimi, ponosom, da še vedno zmoreva. Čeprav je klanec z vsakim letom bolj strm.
Aja, pa še to sem videla, ko sem gledala rezultate vseh let. Sama sem na okrogli desetici po številu udeležb tega res kultnega teka, moj Damči jih ima v zbirki pa že kar 17! Ma, smo dwobri!
Čestitke vsem, organizatorjem hvala. Naj traja!
Ni komentarjev:
Objavite komentar