Pri nas piha orkanska burja. Orkanska. Če napišem orkanska, je rejs hudu. Ponoči sem vso noč poslušala žvižganje (hihi, ne žvižga samo ekonom lonc za starmi tetkami) in čakala, kdaj bo kaj priletelo v okno.
Zjutraj vstanem, svoj protokol. Pa vpraša moj, kam greva danes? Na obalo? Sej sva bla en teden nazaj.
Če hočem normo izpolnit, to je en bot na mesec, bi blo fajn it na Slavnik? Ja, ma je huda zima. Ja, ma, sej prow zimskega vzpona že dolgo nisva doživejla. Pa se pejva mal utrjevat.:)
Zmečem enih cunj nase, dvoje hlač, bufico, kapo, rokavice...mestne dereze v žep in pejva.
Na parkingu v Prešnici presenetljivo dosti pleha? Oštja, vsi radi hodijo v ekstremnih razmerah?
Se uštimava in greva. Tam nekje, okoli druzga kilometrčka, zaslišim zadaj en ženski glasek. Se obrnem in na daleč vidim dva tekača. Ufff, ma, kdo zdej v takem tejka? Kdo, Madeleine in Mitja, kdo pej. ( oba odlična gorska tekača) Ma, sej...vse skupi ne bi blo niti tolk čudnu, če onadva ne bi tejkala v kratkih hlačah!!!??? Wtf??? Sem zmrznla še zanju en malčk. Na hitrco pozdravček, sta imela svoj tempo in sevejde, če bi se ustavla za blebetat z mano, ne bi blo glih idealno, bi hitro ledene kocke ratala, hihi.
Uff, dobra sta. Ja, moram dopisat, da v gozdu niti ni blo hudga, glede burje. In tudi, ko sva prišla ven na plano, ni blo ne vem kaj. No, zimsko je pa blo.
Seveda, prej ko prideva midva na plano iz šume, Madeleine in Mitja že nazaj, ju med laufom hitro škljocnem :
Na vrh po dokaze in v kočo. Ki pa je nabita. Sreča nama je dala en prazen plac, spijeva en čajčk, da se mal odtajava in pejva nazaj.
No, prow hudo zimsko ni blo. Je manjkala orkanska burja. Una, ta prava. Da gre skozi tvoje telo. Pri vseh cunah, hihi. Pa kdaj drugič.
Ni komentarjev:
Objavite komentar