INVENTURA 2025

 Ola, ta stara Čuferca je prehodila še eno leto.... Jupiii. 

Inventura sledi. Res, da so vsako leto te moje rubrike malo bolj prazne, ma, zaenkrat se v ta glavni rubrikci mojih vsakodnevnih korakov ne dam. Je pa tam zadosti rwobe.:)) Moji koraki, med tednom dolgi vsak dan med 13 in 15 kilometrov, za vikende pa brez problema tudi 30km ( al pa še :))  niso tekmovanje, niti dokazovanje. So tiho zavezništvo med mano in mojim telesom. Med hojo se predam ritmu svojega diha in koraka, opazujem naravo, misli se mi umirijo, ja, sevejde pa včasih tudi s klepetanjem z ljudmi, ki jih srečujem v vinogradih, sadovnjakih, na poljih, ...novo moč dobijo. Vse pripada zraven. 

Nisem na tekmovanju, pa vendarle vsak dan stojim na zmagovalnem odru. In to na najvišji stopnički! Bravo, jast!

Hoja me uči vztrajnosti, hvaležnosti, zaupanja vase, da je dovolj, če grem naprej s svojim tempom. Ne s  tvojim. Svojim. Želim si, da bi mi ta pot ostala sopotnica še dolga leta - v vseh letnih časih, v vseh razpoloženjih. Korak za korakom. 

Večkrat se pohecam, ko sem "prisiljena" mal potečt: " Ma, sam,  kdu si je zmislu tejk? Kako lohk uživaš v tem?" Jast ne! Kdor pa rad teče, pa ja. Naprej naj gre s SVOJIM TEMPOM. Ne mojim. Svojim. 

Vreme? Ne ustrašim se ga. Dež me nauči potrpežljivosti, burja me prebuja, mraz me utrjuje, sonce opominja na hvaležnost. V vsakem vremenu stopim skozi vrata ven in ...grem. (no, edino strelam se pa raje izognem...pač, počakam, da grejo mimo) 

Pejmo na inventuro.

Rubrika Prvič:

Nič kaj veliko nisem doživela prvič. Prvič sva šla na Pot sedmerih slapov v Buzet.

Prvič sem bila tudi na Šmarjetni gori. Pa to nehote. Hote sem hotla na Jošta medtem, ko je moj kolesaril na L'Etappe Slovenija, pa sem sevejde na poti zabluzila v ene tri k... ( ma, nje jast:)) ) Tako,da sem jo potem mahnila na označeno Šmarjetno goro, kjer je bilo pa tudi lepo.

Za 1.maj sva prvič prehodila 17 km Opatijske riviere.( s štartom v Preluku)  Za finiš pa sevejde en jump v morje. Mjask. 

 Rubrika Dvatisočaki:

O, đizs, kriza... Komajda mi je konec septembra Krn ratal. ( za finale sevejde jump v Sočo) ( video dokaz ) 

Sej mi ni treba ponavljati, zakaj tako, njede? Promet, vreme, čas,....

Rubrika Tekme:

Tri tekme PGT lige,  vse tri tekmovalno netekmovalne. za tiste, k še ne vedo: grem prva, pridem zadnja. Vmes pa kričim, navijam, pojem, škljocam za vse tekmovalce:

- 23. Gradiški gorski tek

- 22. gorski tek na Špičast vrh

- 16. gorski tek na Malo goro

Rubrika Kolesarstvo:

Ukinjena?  Saj ni res, pa je. Ma, po pravici povem, da me na cesto it kolesarit in sproti trepetat, kdaj me bo kdo zgazil....? No mi pjače.

Moja prjatlca Silvanca (KBK)  na PST. Z njo se vsako leto srečava nekje na polovici PST, ker gre ona v kontra smeri.

Potem sva bla seveda na vseh že klasičnih:

PST, Peš v Trst, Po Vertovčevih, Peš na Sveto goro, pa Nanos kar veliko botov, Golaki, Čaven, Mala gora, Skrlanka, Kovk, Plaz, Sabotin, Slivnica, Snežnik, Planina nad Vrhniko, Šmarnca, pa seveda popoldanske kriške polovičke, pa po poljih, pa obala.. Za letos sem si zadala tudi, da osvojim Slavnik vsaj 12 botov, oz. enkrat na mesec. In je ratalo. Ponovim, da mi je pot iz Prešnice na Slavnik zelo lepa. Sploh mi nekako ne gre v račun, kako na izi nardiš preko 500 višincev na tej poti. Mljask. 

Pravjo ( tako pravjo:)), da sem že nepogrešljiva v prelepi Baški grapi na dan PTRF-ja v mojem Durniku. Šest ur navijam in prepevam za vse. Tam, v ta hujši strmini sedim al pa stojim pod enim čudnim kotom, da sem še naslednji dan čudno zvita, hihi. Ma, je vredno. V očeh skoraj  vsakega tekmovalca to preberem, ko gre mimo mene. Ko gre z nasmehom dalje... 

Rubrika Moj Školj:

Na mojem lepem Školju sem letos stala 316 botov. ( 10,1 km tja in nazaj) 

Rubrika S.p.:                          

Moj s.p. ( smeti pobiram) mi na moji poti do Školja in nazaj tudi še vedno lepo laufa. Seveda je glavnina smeti na cesti med Dobravljami in Žabljami.  Bi bila kar bogataš, če bi se mi smeti plačevale. Zanimivost: če vsak dan poberem par piksen, par škatlic čikov, par ovitkov čokolad, mentol bombonov, pa zdej so v modi tudi škatlice od tistih žvečljivih, kaj pa vem, tobakov?, ki jih mulci, preden pridejo domov iz šole, odvržejo v grapo, da jih mama slučajno doma ne dobi in še in še zadevšen, k jih domačin ( ne turist!!!- kot mi nemalokdo soli pamet po poti) odvrže...

Vse to je dnar, ne? Pa mi tega ni treba nest na policijo. Če bi pa dobila v grapi enga stotaka, sem ga pa dolžna nest organom pregona??? Japajade.... Kdo bi zastopu...

No, kakorkoli...

Vseh teh mojih kilometrov, vseh 365 dni merjenih z Garmin vejkarco ( jih je pa tudi brez vejkarce še kar neki zraven) znese v vsem letu 2025 za 5364 km. Oštja, sej sem kukr kolesarji. :)) Še z mojim poršejem jih ne nardim tolku, hihi.

Za vse to sem ponucala 1340 určk. Vse fino plačane.

Če preračunam 182 km višincev v Evereste, sem bla v vsem letu na Mount Everestu 20 botov. Brez pomagačev šerp, hihi. In snega, hude zime, ozeblin, pomanjkanja kisika...

In pejmo še na kalorije. Za to moje miganje lahko na dan popapcam za 1000 kalorij več dobrot, kot če bi samo na kavču čemela. 

Ma, jast, k rada papcam... je to vse super. Oboje! Da lahk migam in da lahk papam:))

Naj se tako nadaljuje. 

Srečno vsem!