Dan zmage je treba obelodanit s Potjo spominov in tovarištva, ko je bila naša prestolnica 1171 dni (23.2.1942 - 26.5.1945) obdana z žico. Ljubljano je italijanska kopenska vojska obdala z bodečo žico in koli takorekoč čez noč.
Po trasi žice so se začeli tradicionalni pohodi že leta 1946. Seveda so pot načrtno urejevali in danes je pot postala odlična infrastuktura za rekreativce, saj je speljana med zares ogromno zelenja.
Letos so pričakovali rekordno število pohodnikov in mislim, da se je to tudi zgodilo. Ogromno ljudi.
V Ljubljano sva se pripeljala po kratki noči nekaj pred sedmo. Večer prej smo bili seveda v Ajdovščini na reliju. Brrrrrrr, brrrrrrr, brrrrrrrr. In ne vem zakaj, a po dveh pivih me je še zjutraj bolela glava kot da sem jih spila 15???? Najbrž zato, ker so bile prav zares tumač drage? 4 evre za 4 dcl piva?
Prideva na P+P. En krog okoli, seveda že vse full...Ja, nič zapeljiva tudi midva na travnik. Če bo tata Janko dal kazen, jo bo treba pač plačat... bo zaslužil. Če sem že mal v rožcah, pa parkirava še midva med rožcami:))
In pejva. Jutro je bilo še kar hladno. In dva rokava nista bila prav nič odveč.
Tempo sva imela kar v redu, je pa bilo kar na nekaj krajih toliko ljudi, da je bilo tempo držat misija nemogoče.
Jast pa ga seveda rada špilim...
Na desetem km pripada škljoc:
pride mimo Borči. Joj, ga nisem videla že stu lejt... naju vodi do njegove Nataške in glih pride z druge strani še Silvanca z Romano v cilj. Ma, če pa tu nej za obelodanit. Ja, s škljocom... Sej si rekla, da ne boš... Ja, rekla, rekla...ma, :))
Ni komentarjev:
Objavite komentar