Bejžmo, alora...
In sva šla.
Ma, za drugo leto, pr mej duš, da če se prej ne zrajtam, da je do tja vožnja daljša kokr če grem na konc sveta, da si premislim.... Sam res. Jast ne vem, če se mi še kam tolk vleče vožnja kot do Sviščakov. Ni kwonca, ni kwonca.
In bolj kot sva se vozila proti gwor, bolj se je vse nejki kisalo. Grrrr. Jast pa v pajkicah do kolen in navadni vetrovki. Bem, če sva že pršla do tuki, bejžva, kej čva druzga....
Vso pot brije mrzla burja, en cejt me zebe v uha, en cejt v nwoge, en cejt sem, en cejt tja, en cejt je mirnu in me kar kuri.... No, ma, sej bo....
Pot do zadnjega odcepa, po urci je to 4,3 km, ko se začne kao 1,3 km ta hudga klanca, meni sploh ni vzpenjajoča. pr mej duš, da sem hodila samo po ravnem. ( ne, saj ni res, ma , meni tak klančič pač ne povzroča kakšnega dihanja. In še prow počasi sva šla.)
Pri oskrbnikovem avtu se nekaj martram odpret avto, a mi ne uspe. Namreč, hotela sem nesti nekaj malega do vrha. V avtu polhno špeže, a nikakor ga odpret. Pa nič...( kdor še ne ve...vzameš v avtu, kar upaš in neseš na vrh...namesto njih)
Se zaženeva v hrib in takoj za nama slišim en par, kako odpira avto. "Oštja, vidiš, njima je pa uspelo..."
Ma, mi najbrž ne znamo. Jast bi bla slab ropar avtomobilov....:))
Kakor že rečeno, o kakem sončku ne duha ne sluha. Megla, zima, in še enkrat zima... Malo pod kočo celo konkretna zaplata snega... Za zdrsnit dovolj!
Hitro v kočo. 
Na čaj in zares dobro joto. Še malo počitka in pejva nazaj.
Čez Srednji Snežnik, da se počekiram v aplikaciji.
Do Sviščakov in spet nazaj na doooooollllgoooo vožnjo domov.
Bem, nekaj smo vendarle nardili zase. Vse šteje!
Jutri pa... v nove-stare borbe. Ups, zmage.:))
Vremenarji!!!! Le kaj vas je treba, če ne uganete vremena????
Ni komentarjev:
Objavite komentar