ŠD tekači Vipavske doline so z vodičko Lucijo Krkoč organizirali pohod po Jakobovi poti iz Podrage do Trsta. Ko sem v njihovem razpisu prečitala, da grejo prav na ta glaven plac v Trst, me je seveda zelo zamikalo, kajti jast tam še v svojem lajfu nisem bila nikoli. Ne vem, mi Vipavci smo imeli za Italijo bolj Staro Gorico in nismo hodili v Trst po kavbojke in kofe in bruklin čingume... Tako, da ....
Sicer sem že bila v Trstu, ne da ne, a bolj v avtu skozi oz.mimo in pa seveda na tekmovanjih Alpe Adria v hitri hoji, ko smo iz Milj hodili po glavni cesti v Trst in bili varovani iz strani modrih organov kmalu da ne kot kaki predsedniki. Vsak hodač je imel svojega policista na motorju, ki ga je čuval in ustavljal promet, da smo mi lahko prav po ta glavni ulici prišli v cilj. Hehe, spomini...
Sevejde smo bili tam vezani na tekmovanje in nisem po tekmi hodila nikamor po Trstu si ga ogledovat...
Ko pa gremo za 1.maj po poti naših non peške v Trst, je pa naš cilj v Miramarju, tako da bom tokrat ta famozen trg videla prvič.
Zbor je bil ob 7.00 v Podragi in zbralo se nas je kar okoli 40. Eni se nam bojo še priključili v Štjaku.
Pa pejmo. Iz Podrage se vzpenjamo skozi vinograde in prav kmalu si lahko ogledujemo našo dolinco, Goče in cerkev marije Snežne.
Pot je vseskozi lepo označena z rumenimi puščicami in školjkami ter znaki. ( No, v Italiji jih nisem glih vidla kaj preveč:)
Po najdlajšem vzponu tega dne smo po dobrih petih kilometrčkih že v Štjaku. Kjer sledi krajši počitek.
No, tle se moram mal razpisat o enih čudnih energijah, hihi. Torej, prejšnji teden je dal bivši sošolec na fb v Lepote Vip.doline in Krasa fotke naših razredov iz OŠ. Ker nimam fb, me je seveda s tem seznanila hči in fotko sem shranila in si z veseljem ogledala sošolce in obudila spomine 43 let nazaj.
Ko v Štjaku mal počijemo, pride k meni ex sošolka Iva, dans pa skor soseda iz Vip, Križa:)) in me vpraša: " Ti, ma, kej una je Marija Fabčič?"
Jast pa: " Ma, sem že takoj zjutru vidla in sem rekla, da jo bom kar prašala, ma,... kej jo gremo prašat? Dej, dobi uno fotko, k je bla na FB, jo razširimo in jo gremo prašat, če je ta na fotki ona?"
In res, Iva odpre fotko, jast primem telefon, grem proti morebitni sošolki:)); in prašam ( njej se niti sanja ne, kdo bi midve ble) : " Žijo, ma, kej ti poznaš to punco? ( kažem s prstom na fotki nanjo). Ona: "Ja."
Pole dam prst na Ivo: " Ma, kej ti poznaš to punco? " In hkrati dam prst proti Ivi. "In, kej ti poznaš to punco?" Pokažem nase na fotki in s prstom nase.
Kaaajjj? Ni za verjet... Ma, ni mogoče... Po 43 letih se srečamo me na pohodu. Da bo zadevšna še mal bolj magična, smo na fotki v OŠ vse tri ena poleg druge( označene z rumeno pikco). In da ta fotka pride na plano glih par dni prej? ...Če to ni sudbina...
Sevedje smo se potem po poti mejle kej za pomejnt...
In tik tak smo bli v Avbarju.
Iz Avbarja še en kratek vzponček do Tomaja in tu smo si privoščili malo daljši malcatajm:).
Pejmo dalje. Proti Repentabru.
Da smo prečili mejo, sem slučajno v robidovni vidla znake:
Iz Repetnabra ( Cola) hodimo dalje proti Opčinam.
Na Opčinah se seveda ustavimo pri obelisku.
Od tu sledi strm kockast spust vse do Trsta.
Pri znaku Trieste seveda obvezno škljocanje. Ma, kej ne bi moralo pisat tudi po naše-Trst? Če je že naš? :))
In pejmo še do trga.
Arhitekturni presežniki, vse lepo in prav, ma, mene ne prepriča ta lepota... Ne bi živela v Trstu jast. Ne, ne...je prehudo vse skupi.
Odhod avtobusa je bil ob 17.uri in pejmo na kofe. Ki pa ga nismo spili, ker je prej prišla ura 17.00. Pa nič.
Še udobna vožnja nazaj v Podrago, slovo od sopohodnikov in hvala vsem za vse.
33 kilometrčkov, 900 višincev in 9 ur muvinga --- pripada pica v Fami? Seveda pripada. Mljask...
Naj traja...
Ni komentarjev:
Objavite komentar