Pri nas napovedana megla, na vzhodu sonček. Par dni nazaj je moj gledal po tv reportažo iz Doma na Gospodični na Gorjancih. Kulinarika ( kar je strašansko važno za naju:)) je bila zelo pohvaljena, tam še nikoli nisva bila, niti na Gorjancih ne, pa na Trdinovem vrhu tudi ne...prevoziva 300 km za to? Pa mal gledam, če bi šla morda na Snežnik, a tam ni gvišno za vreme, pa še...do Sviščakov ( kar je še enkrat manj km) bi za vožnjo po wowinkih ponucala samo 20 minut manj, kot če greva po AC do Novega mesta in naprej do izhodišča? Ja, bem, pej pejva na Gospodično...če bo res lep sončen dan...
In sva šla. po AC tekoče, brez gužve, v kontra smeri pa druga zgodba. Teta Guglica nas pripelje lepo na velik in skorajda zapolnjen parking na koncu vasi Gabrje. Najbrž so vsi gledali TV in danes hitro vsi gor...
Lepa pot, sicer kar blatna in spolzka, sploh spodaj. Malo bolj pazljivo. Seveda morava midva glih en malčk tudi zabluzit izven označenih poti, no, ma sva čez nejki cajta vseeno prišla nazaj na ta glavno. Gozd, odet v prekrasne jesenske barve, se počasi slači, ob vsakem vetričku se par listov spusti na tla in ustvarja lepe barvne preproge.
Ob poti ogromno gob, užitnih, neužitnih, svežih, starih....več ku Dolejncu, hihi.
Po slabih treh kilometrčkih luštnega vzpona prideva do izvira vode- Gospodične.
Še par stopnic in tudi Dom na Gospodični je osvojen.
Nič se nisva ustavljala, ampak sva šla kar naprej, proti Trdinovemu vrhu. Najvišjemu vrhu Gorjancev. Ker le ta stoji prav na meji med Slo in Hr, imajo Hrvati zanj svoje ime -Sveta Gera.
In tudi kapeli sta na vrhu dve. Naša je Sv. Jera, hrvaška pa Sv. Ilija. Bog je pa za obe isti. :))
Moj, k je plezalec, se seveda povzpne na vrh stolpa:
Jast? Ne, hvala.
Sem na tleh bolj ziher.
Počasi se spustiva.
Greva kar po cesti, kjer imajo kolesarji prednost. Ma, so šibali v dol za vse sowde.
V koči in pred njo je bilo vse zalimano. Veliko se jih do tja kar pripelje na kosilo z avtom. Nekaj takega kot pri nas Abram na Nanosu. Srečo sva imela, da je nekdo pri mizi sedel sam in sem ga seveda vprašala, če lahko prisedeva. In je dovolil.
Po vseh mizah sem gledala krasne kruhove skodele z golažem, a ko sem jo pa jast hotla naročit?
"Gospa, zmanjkalo, pravkar!"
Itaq. Kej, bom morala prit spet samo zarad tega? Ja, ja, bo trejba...( fotko sem si sposodla s spleta)
Pa sem naročila žgance z zeljem in kr. klobaso, moj pa gobovo minešto z ajd.žganci. Sicer okusno, dobro, a jast, k sem alergična na visoke cene... predrago. Mal mineštre z žganci 13 evrov? No, naj bo...
In moj par klobas z eno žlico zelja in dvemi žgancev 12 evričičev... No, naj bo:))
Pa, kamor je šel bik, naj gre še štrik...hočem naročiti še njihovo super sladico..."Pravkar zmanjkalo! Vseh sladic!" Itaq.
Plačava, se odpraviva v dolino.
Do Ljubljane tekoče, v Lj pa že opozorilne table za 10km kolono od Vrhnike do Logatca....pa jo mahneva na Vrhniki ven in čez Kalce domov.
In še enkrat več se nisem mogla nagledat prekrasnih jesenskih barv na poti do Podkraja. Krasno. Res prekrasno.
Naj traja....
Ni komentarjev:
Objavite komentar