Pa še moj ...: VERTIKAL UČKA - OD MORJA (0m) DO VRHA VOJAK-a(1396m)

Ja, ta zadevšna je bila na mojem programu v glavi kar celih deset let. Leta 2014 sta se tekme, katere štart je na nuli v kampu Medveja, cilj pa na vrhu Vojaka, udeležili tudi moja Sindis in Ana in od takrat hrepenim po tem vzponu tudi sama. Tega leta je z rekordom zmagal Simon Alič, njegov čas je bil točno ena ura, je pa leta 2016 na "kraj zločina" prišel Miran Cvet in Simonov rekord podrl za 56 sekund, tako da je rekord Učke 59:04. Halooo???? Je to sploh možno? Je, je.... Bravo, res bravo!

In do te sobote jast nisem imela cajta, volje, možnosti, in še vsega, kar pripada, da se pač ne gre:))

Ma, za ta vikend sem si pa prav zadala, če bo le vreme, grem. Pa magari sama. Vreme so obljubljali brez dežja, kar je seveda super, toplo bo, ma, hujš ko poleti že ne. Kač še ni ( vsaj jast nisem vidla nobene, je blo pa polhno martinčkov), da bi meni grenile dan, ker baje jih je tam za izvažat, alora, predlagam mojmu, če bi bil za in je rekel OK.

Super. Če ne bi šel, bi šla pač sama. Mal bi šinfala vožnjo, ma...buhseusmili.

Ob šestih in en kvart se odpraviva od doma. Do Opatije vožnja lepa, tekoča. Ko pridemo pa v Opatijo, pa prometa, kot da smo že v glavni sezoni? O, đizs, kje vse ta folk parkira avte, k je vse tolk nagačeno? Hiša na hiši, poleg hiše, pod hišo, za hišo? Ma, kej tu je kej lepga? In enih novgradenj, seveda vse za turizem, ampak vse ima svoje meje. Meni osebno ni bila Opatija ven iz avta čist nič všeč. In ne le Opatija, tudi kraji naprej: Ičiči, Ika, Lovran, Medveja. Parkinga nobenega, vse privat, bog ne daj kje malo pristavit, se čjo že vsi za tabo razpočit... ojej, kje bova midva parkirala?

Malo sem upala, da bo ta možnost v kampu, a kamp zaprt. Ograja zaprta! In zdej? Tuki ne, tuki tudi ne, tle buhvari, pošljejo pitbulla nadte, tuki te čaka buldog, tle je privat, tle samo za trgovino.... ma, kam naj pa parkirava našo korejtko? Peljeva kak km in že ven iz Medveje, nakar se prikaže eno divje parkirišče. Uf, tenks gad.

Se uštimava, s sabo nič kaj preveč, liter in pol vode, eno energijsko pjačko, par bombončkov, piškotke, cunj za se preoblačit nič, tako da sva bila čim lažja. Vode sva imela dovolj, je pa poleti seveda 1,5 litra absolutno premalo. Zdej, ko ni še take vročine, je šlo.

Greva nazaj v Medvejo, do štarta, pozdravim morje: papa:)),

skozi celoten kamp in zagrizeva v stezo. Po kakih dveh kilometrih vzpona, meni lepega, prideva do Lovranske Drage. Seveda se ustaviva ob kamniti instalaciji- paviljonu, Puli Malina, ki so ga postavili na temeljih starega mlina. Zanimiva zadeva. V razlagi piše, da sončni žarki sijejo skozenj direkt v tla, kjer lahko skozi stekleno dno občuduješ vodo, ki teče spodaj.

Na vrhu Lovranske Drage je balinišče, kjer imaš možnost doliti vodo, se osvežiti. Dobro vedeti.

Moj se je že kaj kmalu kesal, zakaj je obul La Sportiva gojzerje, ker so ga začeli zelo boleti prsti in stopala. Alora, sej bomo šli počasi.

Po dobrih sedmih km prideva do vikenda?, in že jo mahneva po cesti mimo, ko nama haskne, da ni nikjer oznak? Pejva nazaj. In res, sva spregledala slabo označen napis na skalci, ki je vodil po levi strani ograje naprej v hrib.

Skozi lep bukov gozd, mimo veliko brinja, tudi lepe rožice so cvetele.

Hodiva. Na poti sva opazila, da je v bližini tudi izvirk vode. Bova za nazaj šla tja.

Kar naenkrat zagledava zastavice Istria100.

Ja, saj je 100 milj Istre, saj res. In slediva zastavicam. Tu se začne tudi najhujši vzpon, na nemalo mestih preko 50% klanc. Ki kar traja neki cajta. Moj, pr mejduš, da je bil v treh korakih tri metre nad mano:))

Sem upala, da bo kak tekač pritekel mimo, a najbrž so šli že ponoči tu mimo...

Aja, na vsej poti sva srečala le na sedlu pod vrhom prvo dušo. Vso pot nikogar!

Ko je ta hudga klanca fraj, se pot do sedla zgliha.

Še zadnji vzpon do Vojaka in zmaga je naša!

Padalci imajo tu vzletišče.

Še do radarja in anten, ki sem jih vedno gledala le od daleč. No, danes sem pa končno zraven.

Razgledi niso bli glih briljantni, a vendarle sem se nekaj njih naužila.

Glih par minutk počijeva, se okrepčava z bonki in piškotki, vodo. In bejžva nazaj.

Ker sva štartala na parkingu, sva za sabo imela že slabih 10 km.

Kakšen klanec je tam na šestem, sedmem km, se vidi seveda še bolj, ko greš dol... bog nedaj da sem se nagnila malo naprej... bi se kar skotalila direkt v morje, hihi.

Vode nisva še spila vse, a sem jo šla vseeno dotočit do izvirka, k je na enem vrhu hribčka. In se ofrišat. Poleti pa dvomim, da je voda tam?

Pejmo dalje. Do dna.

Ma, kej sm na Wtlškem wakni? :))

Prideva v kamp. Moj gre direkt na plažo, jast pa še do avta po brisače. Se vrnem do njega, slečem in kaj se bom zdej preoblačila v kopalke? Mati, slejči se v gate in mwodrc in vrži se v murje. O, kolk je blu tu super. Prov začvrčala je voda, ko sem skočila notr, hihi. Voda točna, res osvežujoča. Se mi pozna, da se doma tuširam na koncu z ledeno vodo. No, pozimi je res ledena, poleti pa... bolj morna, kot mrzla:)) V glavnem, meni ni bilo morje čisto nič mrzlo. Prow super je blo!