Ja, ni kej, vsaj enkrat na leto moram dodat v moj blogec en ta pravi zimski vzpon. In zanj sploh ni treba daleč. Če vemo, da je po državi zima in sneg, pole ga za ziher tudi na Golakih nameče za juhuhu. Zakaj bi se vozila na drugi konc lepe naše, če sem čez 17 km že lohku v ta pravi zimi.
Najprej mi ni nejki glih dišalo za it, ma, pole sem vseglih rekla mojmu, da grem z njim.
Popolna zimska oprema, dvojne gate, gamaše, dvojne rokavice, bufica, bunda, čižmi in v žepu za nazaj ta mestne dereze. Če je samo sneg, da še ni poledenelo, so zadosti dobre.
Cesta s Predmeje do križišča je bila začuda čisto kopna, lepo splužena. V tunelih pa kot da sem v Postojnski jami:
Za mojo toyotko se zmeri en mičkn plac dobi in tudi tokrat je blo tako. Velik avto ne bi šel tja, ma, moj porš j šel komot.:)
Parkirava, se uštimava, burja kar piha, termometer kaže -4, sneg meče iz drevja po strehah avtov.
Z užitkom ta bot. Lepo, počasi. Se ustavljam, fotkam sem in tja, le rokavice mi grejo na nerve, k ne zagrabijo skrintača na tulifonu...ma, zebe me pa tudi tolk, da jih ne slečem....
Ob koči se vpišem v Planinca, malo poškljocat in pejva dalje. Sej sem že napisala, da mi na Golake sploh ni huda? Več. Mi je pa bla... tudi tolk, da sem rekla, da me Golaki ne vidijo več. In smo že pr zarečenmu kruhi:))
Zdej pa si prow z užitkom rečem pri koči: Sam še en kilometrčk, mati in si na vrhi. In ga je rejs hitru fraj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar