nedelja, 4. marec 2018

HUUUUDOOOOO SNEŽNE ODEJE NA GOLAKIH, 4.3.2018

Kolko botov sem že napisala v naslovu: V debeli snežni odeji...? Bwo?! Ja, sem mislila do danes, da bolj debele ni... Kaj naj pa danes napišem? Bwo?!
Zjutraj sva se odpravila po čisti jasnini proti Predmeji. Namen je bil najprej na Golake, pole pa še na Čaven iz koraka. Mhm. Prideva do koraka. Stop. Prometni zamašek. Midva še letne gume, da niti sanjat o kaki nadaljni vožnji naprej proti Golakom, alora, bejžva pa enkrat končno na Golake iz Tihe doline? 

Ma, saj res, kdo bo zdej tuki iskal parking, se zapeljeva še dober km do Tihe doline in parkirava par sto metrov pred kočo Edmunda Čibeja. Do tam je zneslo. Naprej je bilo že preveč snega na cesti. 
Moje zlizane Kanadia covate, okoli nog gamaše, palice, ki sem jih pole preklela do amena, navadno vetrovko, kajti bilo je čisto jasno, toplo, božansko vreme, eno mini čokoladico v žep za slučaj hude lakote:). Dereze pa k mojmu v ruzak, tudi za svaki slučaj. 

Upalim Sporttrackerja in bejžmo. Hihi, ljudje po hišah so se vsak s svojo lopato ukvarjali z brezplačnim fitnesom, midva pa se greva mal potit v bele strmine. 

Po par sto metrih "čiste ceste" se zakadiva v zasneženo pot, zgaženo morda od dveh treh ljudi. 
Okej, korak se mi udira do kolen, bem, sej bo.... Palice, kam naj vas zapičim, da ostanete malo bolj pr vrhu? Grrr. 
Slediva oznakam in čez dober km srečava znanca, ki se že vrača. Ga malo povprašam, kolk je še do vrha? "Sej se še lotilo ni, ne vem, morda še uro in pol? "
"Keeej? Še tolk? Sem že zdej mal štufa tega snega...!"

Ma, tip se je zmotu, kej ne ve, da midva greva, ne mencava... ja, ja, to bova midva tik tak gori....

Bem, za vsak slučaj si, mati, razdeli, to uro in pol na tri koščke. Bo lažje. In hodiva. 
   Tu se zavije levo in tu se začne.... čista jeba. Tam gori si, Golak, ma, pridem do tebe! 

Vsak drugi korak se mi vedno bolj globoko udira in ni bilo dolgo, ko se mi je vsak ta drugi udiral do riti. Še sreča, da se tam konča noga, sej, bi bla anti cela noter, če ne.
In gazim, hodim, padam, se pobiram, preklinjam palce, k itak ne vem, kaj naj si z njimi pomagam. Najraje bi jih kar tam nekje pustila! 
"Ma, wače, ma, jast v vsej tej moji karieri za sto nisem še po takem snegu hodila. Niti pod razno!" 
Uni moji trije koščki so počasi oz. hitro plahneli in že sem se spraševala, če bo sploh dovolj ura in pol, da pridem na vrh. Da ne bo treba še enga koščka? :)
Ko končno prideva pod vrh. Tu pa čista drsalnica. Dereze pa lepo na varnem. 
O, samo en pogled proti Krnu in Triglavu me je kar dvignil od tal. Kolk je bilo lepo. Spodaj pa sama megla, Okoli in okoli. 

Na vrhu je malo vleklo, no, ni blo hudga, bilo je nekaj ljudi, ki pa so vsi prišli po poti mimo Iztokove koče. 

Podpis v vpisno knjigo, ojej, pogledat pa že moram, kolk sva rabla in kolk je pot dolga.  Dobra ura in pol, dolžina 5,1 km! Bentiš, uni se ni skor nič zmotu....

Dol? Kje greva? Bejžva pa naokoli, mimo Iztokove na Predmejo in v Tiho dolino.... Pa bejžva. 
Na strminah ni bilo šans, da ne pogrnem, baj d vej, dereze lepo na varnem v ruzaku....
Ma, usedi se, mati, na rit in se spusti... Ja, pa po možnosti mal koreči, da ne pristaneš v kaki bukvi... haha. 
Tik tak sem bila pred kočo, hihi. 
Ustavljala se danes nisva nič, sva šla hitro naprej. Ja, še na Čaven je treba. 
In šibava, 
Snega, kolkor čiš.
Prideva do Predmeje. Se pogledava.... ma, kaki Čaven, dovolj je tega snega za danes!

Sva se raje ustavila v Tihi dolini v koči na krasnem sončku.  
Skozi okna me je sonce prijelo:)

Dobrih 12 km za tri urce zasnežene poti.... Dovolj za danes. Ma, kej za danes... ne mi več govort o kakšnem zimskem vzponu!!!

In se peljeva proti dolini, ko se meni še gre nekam.... po suhem. Ma, dej, baba, kej še na Školj boš šla? Ma, ja, če je pa lep dan. In sem šla še na mojga. 
Da vidim na mojmu, kje sem bla
Sej, nisem čist sto procentna, če ni Mali Golak malo bolj levo,... da ni to Veliki Golak?  Če pogledam proti Golakom iz Ajdovščine, točno vem, kjeri je kjeri,... tu iz mojga pa.... ups...

S kakim užitkom sem prikorakala na vrh Školja, Kot da nisem bila danes še nikjer. Hudo!!!
Edino moja žila, ki je naj ne bi bilo več, me je vsake kvarte špiknila, da me je zaskelelo...Če bi mi stric kirurg rekel pred operacijo, da me bo po operaciji žila (ki je naj ne bi bilo več) šele začela zezati... ( do operacije sem namreč imela zgolj in samo vizuelno napako na nogah,... kar se tiče kakih bolečin, nikoli nič).
Ah, ja, sej bo, sej bo.

No, da končam.  V glavnem, po takem snegu ne grem več!!!!
Ni šans!!!

Ma, dej, mati bejž spat, dej,... in boš jutre napisala, če res ne....:)




GPS
ALBUM








2 komentarja: