Moj ZZ je namreč vse preostale viruse in bacile, ki jih je imel, z vso ljubeznijo ponoči med kašljanjem meni podaril.
Ni blo druge, da sem prišla tudi jast na vrsto. In sem bila par dni prej vse prej kot v normalnem stanju, stalno bi sam spala, glavo sem imela, kot bi dan poprej popila hekte alkota, ko sem zakašljala, se mi je zdelo, da ga povlečem, kašelj namreč, prav iz ta zadnje ven, ne le iz pljuč.
Ma, v soboto je blo mal boljše in v včeraj, v nedeljo, sem rekla, grem. Vem, da se domačini v Zadlogu potrudijo v nulo in prav en malček greh je zamudit tako lepo prireditev.
Dan je bil lep, počasi se nas je zbrala lepa skupinica, več ali manj poznanih tekačev.
Ob prijavi na domačiji Pri Bizarju si si izbral barvo in številko majice in dobil še bon za malico. Lahko si si postregel s čajem ali kavo. Na oglasni deski je bila na vpogled tabela s komplet vsemi udeleženimi v vseh desetih letih in njihovimi rezultati. Lepo si si ogledal, če si že tam bil, katerega leta ti je šlo najhitreje, obkroženi so bili vsi rekordi.
Čeprav sem na štartu zažugala Tratnikovim in Aliču in unim, ta hitrim, naj za božjo voljo vsaj enkrat mal bolj počasi odtečejo, me ni prav nihče ubogal ...
Že od začetka so se vsi sto na uro zakadili proti travnatemu začetku vzpona in jast za njimi, da sem že po sto metrih dihala kot nilski konj.
Uf, sem se spraševala, kaj je to, mati, brzina od geparda, al posledice viroze? Ko sem videla, da so mi že v prvem pol km vsi uni, ki smo si med sabo tam tam, ušli daleč naprej, sem že vedela, kolk je ura. O.K. Gremo mi po svoje, oz. sam, da gre.
Okrepčevalnica je bila točno na polovici.
Foto Stane km pred ciljem.
Vsi so se že vračali, ko sem jast še sopihala proti cilju. Zadnji vzpon navpičen.
Cilj.
Rabim kar nekaj časa, da se izdiham in pridem k sebi.
Izmučena, ma vseeno srečna... kot zmerom.
Organizator je v cilju vsakemu dal v roke steklenico ledenega čaja in frutabelo. Na mizi pa si si lahko postregel še z vodo, čajem in tudi dve steklenici unga, k se ne sme reklamirat, sta bili. Ena temno rdeča, ena rjavo zelena. Ja, seveda sem morala obe probat, če ne zaradi druzga, zato, da mi ubije kakšno žvalco notr v meni. Sta ble obe dobri.
V dolino je ob klepetu z Vrhunčevima čas hitro minil.
Dvorišče, polno miz in klopi. Za malico super pašta, tako za mesojede kot za vegejede. Stojnica na sredi dvorišča se je dobesedno šibila pod težo vsega sadja: pomaranč, jabolk, banan, lubenic, pa napolitank, kolikor hočeš in kave in čaja....
Prav vsak tekmovalec si je šel po svojo praktično nagrado.
Podelitev. Poleg izvirnih pokalov so dame prejele še rožico, otroci pa čokolado.
Nagrajen je bil tako najstarejši kot najmlajši udeleženec tekme. :Posebno priznanje sta dobila tudi dva, ki sta do sedaj največkrat zagrizla v hrib na tekmi. Priznanje je šlo tudi domačinu, ki si je zadal, da bo progo očistil in pripravil za tekmo, ki je bila zaradi žledoloma vse prej kot prehodna.
Konec. Ja, seveda moram jast še pomest, ne... In domačini s strahom povprašajo, če smo bili zadovoljni? S postrežbo? Z gostoljubnostjo ? Nasploh ?
Halo ? Organizator društvo TRMA se je odločil, da namesto klasične štartnine 12 evrov zniža štartnino na 10 evrov.
Zakaj že? Saj ne da ne paše, a za vse, kar sem dobila na tem vašem domačem, vaškem teku, bi bila štartnina nekje v kakem mestu zihr vsaj 50 komadof. In še se bojim, da bi bila zaradi ogromnih stroškov le voda za pit. Če sploh --- se tudi zgodi.
Kako ste pa vi prišli skozi? S TRMO ? Dobro ime društva, za katerim stojijo ljudje, ki hočejo, zmorejo in strmajo... Ko bi bili vsi taki.
REZULTATI: http://www.primorskigorskiteki.si/images/rezultati_tekov/teki_2014/R_Zadlog_S2014.pdf
FOTOGALERIJA: https://plus.google.com/photos/103862101339423963519/albums/6020032051730664401
Ni komentarjev:
Objavite komentar