Po dolgem času sva si privoščila tri dni hotelskega življenja. Hotel Pineta v Vrsarju. Prijeten hotelček. Okupiran s številnimi Slovenci, po vsej verjetnosti vsi preko Kuponkota. No, saj je zadeva res zelo ugodna. 150,00 evrčkov za dva polpenziona, s samopostrežno hrano ( tu je sevejde najpomembnejše, da jast in moj nisva lačna, hihi), parkingom, fitnesom, savno, bazenom.
Zjutraj sva bila tam že ob 10.00, pa so nama na recepciji rekli, da je prijava šele ob 15.00.
Okej. Greva v raziskovanje Vrsarja.
Ob obali sva prehodila ogromno takih in drugačnih plaž, vse poštimano, se sprehodila na vrh hribčka v staro mesto, šla v cerkev zmolit za vse dobro vsem...
Okoli treje se vpiševa in namestiva. Pejva hitro še bazen in savno preizkusit. Bazen ni glih olimpijski, a mal za zamahnit v njem, sploh zame, k sem super plavalc, hihi, je že dovolj. No, saj več al manj sva se nastavljala ob robu bazena močnemu curku, da nama je masiral hrbet.
Savna. Uf, ne pomnim let, kdaj sem bila zadnjič v njej. Kakih 25 let? Grem probat najprej turško parno. Naštimana je bila za krepat, vsi so hodili le noter in takoj ven, no, sama sem zdržala 20 minut. Ven sem pršla vsa vijolična, mi je rekla ena, da sem prow ku kuhan jastog, hihi.
Še malo bazena, se uštimat in seveda, navali, narod na self service večerjo. Hrane, kolkor čiš, napokala sem se do amena. Sem nujno rabla, njede? Grwoza. Sej bo...Sam, pejva še mal ven na šetnjo, ker bom eksplodirala. Še malo do športne dvorane in nazaj.
Dan dva
Zjutraj pozajtrkujeva in se kar hitro ob obali odpraviva proti Limskemu kanalu. Napoved vremena je bila slaba, zato pejva hitro, da vsaj nejki vidva. Že kaj kmalu je začelo nejki z neba pršit, ma, pejva, pejva, še naprej...vsaj do začetka kanala... Nisem se mogla načudit, kako je ob vsej poti vse poštimano v en sam kamp plac. Ma, to so bili kilometri kampa, ne metri! Marička, to pa so projekti... In še delajo na tem.
Dež pada, midva hodiva po stezicah, gledam sledi na Stravi, vsaj do kje prideva, da narediva krog nazaj proti hotelu.
No, do začetka kanala sva prišla, potem pa kar nazaj po cesti. Dež je padal, en kombi ustavi, če naju pelje, ma, ne, ne, hvala, sej sva že mokra, ta dva kilometra pa že še zmaževa. Hvala.
V hotel, se preobleč. Ja, ni kaj, morava ponucat kalorije, pejva v fitnes. In sem šla na orbitrek po ne vem kolk letih. Pa ga imam doma v dnevni pred nosom! ( za brisat prah ) Dobro urco sem ga lajbala. Fejst je šlo. Mladina, k je dvigovala kvihte in se gledala v špeglih, če so lepo napeti njih mišiči, se ni mogla načudit, kako celo uro lajbam brez prestanka...Nismo još vidjeli nešto ovakvog....
Še v bazen, v finsko in turško savno po 20 minut, se malo uštimat in spet je na vrsti večerja.... spet...sej vejmo, kej, njede?
Po večerji pa seveda še na romantični sprehod v dežju pod marejlo do športne dvorane in ob morju nazaj v hotel. Dež se ni ustavil niti za hip. Ma, ni le padal. Prow scal je.:))
V avli se je trlo gledalcev televizije, kako tudi ne, ko pa smo vsi čakali na še eno kolajno naših skakalk.
Ko se je na ekranih izpisalo, da je Nika dokončno tretja, je seveda ves hotel glasno zavriskal. Da ga je prow mal streslo, hihi. Bravo, Nika!
Pejmo mižat. Glih dobro zaspim, ene pol enajste je blo, slišim: "Ow!"
Spet: "Ow!"
Ma, kej sajna mwoj zdej? Vseglih se obrnem, vidim, da stoji poleg pojstle? WTF?
"Poglej gor!" O, buh, ma, kej je trdu? Dež iz stropa je kapljal direkt na njegovo glavo na pojstlo.
Ma, sej smo v prvem štuki, kako zdej pada? Skozi streho in drugi štuk, al kej? Bwo, bejžmo hitru na recepcijo povejdat, da sva se že okopala, da ne nucava nočnega kopanja, hihi.
Ko povem receptorju ta štos, zaviha z očmi, kar mi je dalo vedeti, da se najbrž ob vsakem močnem deževju dogaja kaj takega? Seveda takoj ponudi nadomestno sobo, a, kaj se bom zdej selila za teh par ur? Na pojstlo sm naštimala eno veliko brisačo, moj se je obrnil v kontra smer in je rejšeno. K sreči je ponoči tudi dež nehal, tako, da sva celo normalno odspala.
Dan tri
Po zajtrku vse spakirava in se končno odpraviva do Limskega kanala v normalnih razmerah. Pot lepa, široka, zagotovo raj za kolesarje, tekače, pohodnike.
A, ker sva bila midva po dežju, se seveda blatnim kopelim ni dalo izognit. Zares vse je bilo na vodi. Celi vinogradi, oljčniki... Aja, pa tega ne smem pozabit napisat. Že kmalu na začetku poti sta nas pričakala dva divja psa. Ma, divja - udomačena. Z nami sta hodila kakih 10 kilometrov! Nista gejnala, dokler nisva prišla na glavno cesto. Tam sta pa najbrž že vedela, da je bolje, da se obrneta nazaj. Ne morš verjet.
Zaradi blatnih poti sva naredila le dobrih 12 km dolg krog in odbrzela v naše domače kraje.
No, nejki kilometrčkov aktive s hotelskim življenjem sva pa vendarle napravla. Konec dober, vse dobro!
Ni komentarjev:
Objavite komentar