Na novega leta dan nisva nikoli doma. Vedno jo nekam mahneva. Največkrat seveda na kakšen hribček. Dan v naši dolini se je začel z meglo, nič kaj prijazno. Pogledam malo po spletnih kamerah in vidim, da na Slavniku lepo sije sonček. Greva tja? Pa pejva.
Gorske copate, bundo, bufico za vsak slučaj, rokavice tudi za vsak slučaj in že se voziva proti Prešnici.
Zdej bom mal zatežila (spet) o tej, meni najlepši poti na Slavnik. Sej že vsi tički čivkajo, da obožujem klančič. Takrat zares zaživim, srček mi bije, vem, da uživam vsak korak, ki ga nardim višje proti nebu...Ma, ni boljšega filinga...
Ta klanec proti Slavniku iz Prešnice je meni res top. Niti prehud niti premičken. Glih točen. Zame. In prav zares ga lohk šponam z istim tempom skozi vseh pet kilometrčkov. Mmmmmm, njami.
No, danes sva šla lepo, turistično.
Prve tri kilometre je pot lepa, suha, od treh naprej pa začne ledena scena metat noge levo in desno, pa naprej in nazaj...
Seveda, čez dan ledena pot se kolkor tolk stopi, čez noč pa vsa brozga spet poledeni in midva sva glih še tolk zgodna, da imava drsalnico. Hihi, tudi po vseh štirih sem šla čez pot na drugo stran, ker ni blo variante, da pridem drgač tja...brez posledic:))
No, hvalabogu, sem le enkrat mal zletela, a se prijela za eno vejo, da nisem pristala na tazadnji.
Na vrhu je kar pihalo, a sonček je na Slavniku pa le sijal. V vse smeri si imel le pogled na meglene razglede, le Snežnik je s kapo silil izven megle. Ostalo vse v megli.
Hitro v kočo, ki pa je nabito polna. Vseeno se dam v vrsto za čaj, ki ga potem popijeva kar sede na stopnicah, ki vodijo v sobe. Malo blablabla...in pejva nazaj. Zdej bo šele drsanje....
A sva se ga izognila, kolkor le se je dalo... sva šla tolk vstran, da sva hodila po snegu. Zdej greva dol, se nama lohk mal noge zmočijo, jih bova že ogrela v avtu...
Med vračanjem srečava tekaško legendo Simona Strnada s Sašo, stisk rok in par besed...
Prideva do parkinga. Mene lulat... poslušam na vse strani, če gre kje kdo. Nič. Tišina... Grem za zadnji avto v vrsti, začnem obred:)), kar naenkrat brrrrrrrrrr, mimo moje riti kolesar s sto na uro.... O, đizs, človk še scat ne more v miru, hahaha.... Bem, če je gledal mene v ret, se bi ziher zabil v kakšn drev, tako, da rečmo, da je gledal na pot???? Hehehe.
Lep prvi dan. Naj bo takih še 364....
