Verjeti ali ne, ma, jast še v lajfi mojem, k traja že kar en cejt, nisem bla v Tolminskih koritih.
In da bo še mal več gužve, jo pejmo na ta Šmaren dan nardit še mi.:)) In tu nje zgudi zjutru, ampak v ta hujši vročini!
Štiri petine familije in zet smo se zjutraj zapeljali do Tolmina na P2, ker P1 je bil že zagiftan. Ma, prow ta zadnji moment smo dobili še plac za parkirat.
Se zakadimo proti vhodni - info hiški in prijazna vodička nas opozori, da naj kar pohitimo z nakupom kart, ker bomo že, tudi če takoj kupimo vstopnice, vseeno čakali eno uro in pol na termin ob 12.00. Prej je že vse okupato!
Okej. Pole Sindis nardi nakup na ekspres preko spleta in zdej dejmo,...kej? Ja, čakat. Ma, bejžmo počasi tja, k je še vedno slab km do vhoda in na en pjač v gostilno Tolminska korita. Se usedemo in nam s table o ponujeni hrani zadiši, da bi pa še mal pojedli. Naročimo vsak svoje, meni je blo njami. ( morda pikič predragu - al pa premalu gwor za teve sowde:))
Svojo zgodbo pa tam piše wc. ( ki je zunaj, poleg letnega vrta) Smo sedeli pri prvi mizi poleg njega in sevejde bi šli vanj radi vsi, tudi čakajoči na vstop v korita ( in to smo kar vsi:)), a je zadeva zaprta -odprta z rampo na kodo od računa ali pa proti plačilu 1 evrčka. In vsi tisti, k tega ne vejo, sevejde najprej probajo, če rata... ma, ne rata. In pole tista rampa tam piska in kriči, kokr da bi kradli banko.
In kelnar je tam dežuren več al manj non stop, da sprašuje, če si gost in kasira... in še kelnari. Ne vem, no, mislim, da je zadeva za vse konkretno moteča. Gosti zunaj poslušamo več al manj samo piskanje, uni kelnar mora stalno tja tejkat... ne bi pogruntali kej bolj pametnega?
No, anivej..pejmo naprej.
Nekaj pred poldnevom nas spustijo skozi rampo, počekiramo vseh pet kart in pejmo...v gužvi počasi po poti proti najnižji in najjužnejši točki TNP- na 180 m višine, kjer se steka Zadlaščica v Tolminko. Brrrr, kar ledena, a jast bi se najbrž vendarle vrgla vanjo,....če bi smela. Ma, se ne sme!
Sevejde je treba stalno škljocat. In se umikat en drugmu, da bo fotka kolkor tolk okej.
Le kakih sto, dvesto metrov proč pa - Termalni izvir. Piše vse na fotki:))
In se v zares hudi vročini vrnemo v krogu na izhodišče. Hihi, ko smo se na začetku srečevali s folkom, so vsi še lepo dišali, ma, na koncu smo bli vsi vse prej kot dišeči, ma prešvicani pej, kot bi maraton prelaufali.
Ni komentarjev:
Objavite komentar