Je padla prva runda snega, vsi na Golake, jast neč. Pade druga runda, spejt vsi na Golake, jast spejt neč, pade še ena runda, ma, bem, kej jast bom dožvejla teve Golake v snejgi, al nje???
V soboto zjutru je pihalo ku pr norcih, ma glih zato so se tudi oblaki skadili proč...
Čaven je bil okoli enajste zmerom bolj viden, alora, rečmo, da če se zdej odpraviva gwor, po do poldne glih vse jasno...tudi zadaj, na Golakih.
Ker je sevejde na Golakih čista zima, se je blo treba tudi zimsko uštimat. Dvojne hlače, planinske čižme ( k jih jast ne maram glih, ma, kar je mus, je mus), bufico, kapo, bundo, dvojne rokavice...jejžeš, ene robe....
Parkirat je bilo seveda treba že ob prvem odcepu proti Golakom, kajti naprej ni bilo spluženo nič. In seveda, ker je bilo v dolini strašansko slabo vreme, je bilo temu primerno tudi število avtov ob cesti. Jih ni bilo prav veliko. No, saj niti ni bilo nikjer placa...
Pa sva k sreči, ker sta se dva vrnila z vrha, dobila en mičken plac za najinega poršejčka.
Kakšne procesije in monade s parkiranjem so bile naslednji dan, v nedeljo, ko pa je bilo vreme nalašč za v hribe, pa ne bi rada niti kej prevč o tem...Hihi, baje, da se je šlo gor na piltke:))
No, ko prideta ta dva pohodnika dol, ju seveda povprašam po vremenu na vrhu...po poti okej, na vrhu pa megla, burja...Razgledov nič.
A, ma, midva sva že vedela, da se bo skadilo...in nekaj pred poldnevom že maširava po krasnem snegecu.
Glede na število avtov sva srečala kar veliko število ljudi.
Že pred Iztokovo kočo sva imela nad sabo čisto jasnino. Lepo. Pejva še do vrha.
No, sej sem se že považla en par botov, njede, da mi je pot na Golake čisto ajnfh... neč kej tazga. Po strmi gor se strmina konča, glih ko se bi rade škrge upalile, pole si v tisti ravninčki mal oddahneš, še en kratek vzponček in si že na zadnji ravninci.
Ma, včasih pa... sem tudi kdaj rekla, da mene taki klanci ne bojo več vidli...
No, tudi ta bot, ko je bilo treba čižme vkopavat v sneg, mi ni blo glih hudga.
Do kakih 50m pred vrhom stanje kar normalno, sneg lepo na drevčkih...
Zadnjih 50m pa...marička, kašna Sibirija... sej me bo odpihnlo. Jast se še ustavljam, fotkam Krn in Julijce in sevejde, ko pridem že skor do vrha, zabluzim na levo ( k sem vidla ene stopnje) in se zakopam do riti v sneg. Ma, kej misliste, da sem se skobacala kar ven? Ma, ja... vse sile ponucam, da pridem na vrh nazaj, hočem napravit korak, puf, spet noter...
Ma, kej??? Wače, pridi me povlejčt, jast ne morem ven...
Mwoj pa me snema... Kam pa siliš, baba? Tam so prepadi... Ma, buh, no.
In se ležečki nekako le skobacam na plano.
Evo, kej se meni ne zgodi. Poglejte video in poslušajte, kaj pomeni žvižganje ta prave burje. Odnest nas je hotlo. Častna. Še sreča, da sem težka baba:))
Sevejde se ni blo glih kaj preveč za zadrževat, zato le še en škljoc in pejmo nazaj v Kalifornijo. Le 50 m nazaj.
Spust je bil lušten, prosti pad. Dereze niso bile potrebne, ker ni bilo ledeno.
V koči na hitro spijeva en čaj in gas dalje.
Na, pa sem ga le doživejla.
Čisti prestiž od vremena pa sva imela naslednji dan, ko sva slabih 20 km prehodila ob obali. So bili pa tokrat pogledi na hribe zares veličastni.
In sevede sem tudi jast škljocnla to s poštenim delom prigarano famozno barkico.Japajade.
Ta vikend pa je bil tipi topi.
Ma, sej je lohk vsak vikend tako...če si tako naredimo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar