Bem...
Pridem domov.
In me moj spravi nejki brez veze na obrate.
O, mati, obuj si nazaj copate in jo mahni v svet...Še toško okoli pasu in bejži...
In sem šla lepo na Kovk. Že kar nekaj let je, odkar smo imeli zadnjo nedeljo v avgustu, ali prvo v septembru tekmovanje v ligi PGT ( pravzaprav so bile najbrž še Primorske novice?).
In se je grizlo kolena izpred Budanjskega igrišča do vrha.
No, jast sem danes parkirala avto pred kočo ob cesti, tako da je bila dolžina malo krajša kot takrat. A višina pa...
Sem kar malo pozabila, da niso glih lhke do vrha... A, od vsega besa sem si kar v redu spucala ventile:))
Na vrhu je pihalo. Kar nekaj nemško govorečih padalcev se je pripravljalo na letenje. Najbrž je bil veter prehud, ker so vsi nekaj čakali...
Da se preveč ne ohladim, sem le na hitro poškljocala prekrasno dolino vipavsko in jo mahnila nazaj dol do klopce s skrinjco.
Tam pa sem se le kar nekaj časa lepo nastavljala sončku.
Ko se vrnem do avta, pogledam na vejkarco in vidim, da je ura komaj ena? Ojej,.. komaj?
Ma, mati, kamor je šel bik, pa naj gre še štrik... in sem se zapeljala še do izvira Hublja, napila vode in jo mahnila lepo še na Otliško okno.
Na izi.
Kar nekaj časa sem poslušala zvonjenje, misleč, da zvonijo planinci na vrhu z zvonom. Nazadnje ni bilo na vrhu prav nobenga, razen Jasmininih kwoz:))
Pihalo je ko zlodej, zato sem jo prav hitro ucvrla nazaj.
V dolinci pa spet lepo, toplo.
Na, pej sem imela izkoriščen dan...
Se splača kdaj mal spokat ...
Pod tuš. Zadnje čase prakticiram na koncu vsaj minuto ledenega. Vam povem, da je to tolk super. Čisto te ohladi:))
Pod tuš. Zadnje čase prakticiram na koncu vsaj minuto ledenega. Vam povem, da je to tolk super. Čisto te ohladi:))
Ni komentarjev:
Objavite komentar