JAST DO LETA 2003 IN JAST POTEM

5000 VZPONOV NA MOJ SRČNI HRIB OD LETA 2003

MOJ PLANK VSAK DAN - 4 MINUTE - VIDEO

MOJ 3000-i VZPON NA PLAZ- 104m -528m

ponedeljek, 22. februar 2021

SLAVNIK IN SEJEM BIL JE ŽIV IZ KOPRA V IZOLO IN NAZAJ. A KMET NI NIČ PRODAL ....21.2.2021

 Jebelacesta, že več kot en mesec se nisem nič važla, kje hodim... A, to ne pomeni, da nič ne hodim. Hodim, hodim, in to kar fejst. Do danes sem bila na mojem srčnem tolk botov, kolkor je dni in še popoldne greva z mojim po ravnem okoli Dobravelj skor vsak dan... Tako, da kilometri se pridno nabirajo. Jih imam že 740 letos.

Meje so končno odprli. Najprej sem imela namen obdelat Naj Naj 21, ma, pole sem se spomnila na vse tisto blato iz Osolnika dol, k je tam po toliko deževju skor za ziher in me je mal pasalo. Sej bom šla, ko bo suho. 

In naslednja destinacija? Ja, klasika. Slavnik in pole še obala. 

Ker kot mnogi, tudi mi še nismo kupli vinjete, sva se v Podgorje odpeljala lepo turistično po stari cesti. 

Prideva v Podgorje, parking zabit s pločevino. Osrednjeslovenskih tablic, kolkor hočeš.


Se uštimava in bejžva. Prideva v vasi do križišča, kjer se skupina pohodnikov naglas sprašuje, gledoč v označevalni tabli, po kateri bi raje šli... Pa jim kar rečem, da po strmi je dolga 2,5, po položni še enkrat daljša. A, saj imamo kondicijo, pejmo po strmi. In so šli...

Jast pa tudi. Moj točno ve, da grem rada na Slavnik (no, saj ne samo tja:)) vsaj malo bolj na polhno, a on zanalašč žlajfa... No, prav, grem pa naprej... te pustim, da me boš lažje k.... :))
In seveda med potjo prehitim kakih sto pohodnikov, od mladih do malo manj mladih...Ja, važi se, ja, mati, v hoji si pr ta prvih, ma, če bi blo za tejkat, pa glih da rep uloviš.... 

No, vejkarca se je na vrhu ustavla pr 41 minutah, s štartom na parkingu. Ker nisem imela nič s sabo za se preoblačit, sem se, da se ne ohladim,  kar obrnila in šla nazaj proti mojmu... Dejmo, Damči, dejmo, kje si??? ( una rumena pikca) 
Sevede je zdej jezen, kot ponavadi. Zdej bomo: Prisluhnimo tišini:)) Greva na vrh, mal pofotkat. Razgledov ni bilo, veter je kar pihal, zato se ni kaj za preveč obirat. 

Grem h koči in vidim, da strežejo To go. No, tudi letos ( zdej je to že tradicionalno) se držim 45 dni posta brez alkota, zato seveda naročim čajčka. Je bil dober.

Pejva v dolino. 
Hodiva, hodiva in nekje na sredini srečava uno skupinco, k se je spodaj odločila it po strmi, kako grizejo proti Slavniku... "Ojej, gospa, ma, niste povedala, da je tko strma..." " Ja, sej ste rekli, da imaste kondicijo..." Hihi. 

K avtu. Malo se obrisat, preobleč majco in že se voziva proti Kopru. 
Jebelacesta, ma, kako pa sploh prit v Koper po starih cestah??? Do Dekanov že, ma, pole??? Vsi znaki te vodijo na AC, po starih cestah nič... O, buh... Ma, da bi pa šla na mobitel in pržgala guglov zemljevid, izogibaj se AC, ma, to pa, ma, kje??? Kdo se pa spomni na kaj tazga, ko si že noter v zosu...Al se gre lahko na AC? Bwo, niti sanja se nam ne... Če greva na AC, bojo organi Darsa samo na naju čakali...:)). 
Ojej, dobiva en parking pod Olmom. Zadosti. Pravzaprav glih točno. 
In greva na peš pot proti Izoli. Ojej, ma, kolk folka? Kej je kakšen semenj? Res, ogromno ljudi. 


In pripomočkov za prit iz kraja A v kraj B. Rolke, rolerji, smučke na kolescih, kolesa navadna, gorska, tekmovalna, električna, monocikli, skiroji... ni, da ni. No, sam da se je na zraku...
Morje je bilo kot glaž, mirno. Sonček je nekako hotel, ma ni zmogel prit na plano...
 
V Izoli vidim, da slaščičarna laufa. To go. Vrsta za đelati, pokukam v izložbo in vidim mojo šamšnito, čist polhn pladenj,... Mmmmm, njami, če je polhn, je glih frišna,  če imajo še baklavo noter, se ne odrečem, niti pod razno. Počakam, da pridem na vrsto in mi res postreže vsako v svojo pvc skledco .
Ma, tu je ta bulši šamšnita na svejti!!! In skupej z baklavo? Na vseh svejtih! :))

Ma, te nasiti to. Moraš bit že majstr, da poješ oboje. Res. No, jast sevejde sem. :))
Alora, pejmo zdej nazaj. 
Drevčki na obali so že v cvetju:



Še  6,5 km do cilja...
Hvala Kopru za eden in edini sekret od Kopra do Izole, k je na promenadi. Bogi folk. Vlada, odpreš meje in kaj? Betule zaprte. Scat nimaš kam. Bognedaj, da te zagrabi še kaj več...



Na sejmišču tisoče ljudi, a kmet ni prodal niti enga samga vola...

Boga mati. 








četrtek, 14. januar 2021

ZDRUŽENA LEVICA IN DESNICA :)), 14.1.2021

Snoči sem v pojstli mal študirala, da bi šla naslednji dan lohk na Skrlanko, ker bo lejpu vreme. Bem, sej, če bo dan tolk fejst lejp, grem pa lohk popoldne še na mojga.:) 

Se ponavljam, vem, ma, Skrlanka se mi rejs dopade. Klančič je glih točen, da se ga da šponat in glih ko začne ratavat mal hudu, se klančk zgliha, de se lohk oddahneš...:))

No in jast dans zjutru lepo vstanem, protokol, mal pucarije in ko se sonček že lepo nastavlja: "Odprav se, mati!"

Pridem ven iz garaže. Kej, pole, mati? Levo ali desno? Ja, sej si rekla, da na Skrlanko...alora, je treba na desno.:)

Prvi kilometer do Skrilj 


in dalje na zares dobro označeno pot Skrlanko. 

Hodim. Sama. Čez en cejt zagledam taaaammmm naprej, da hodi tudi ena bejba. Ja, in jast priznam, da ko zagledam koga, k je pred mano, dobim en gajst, da ga ulovim....In sem dala v drugo. Da sem jo uhapsila:)). In mi je šlo super. Na vrhu Skrlanke sem bila v slabih 45 minutah. Iz Dobravelj. Samo hoja, seveda. Super. Ma, če mi že gre fejst, grem pa še na drugo stran, na mojga kar direkt, takoj zdej...

Vpis v knjigo, en škljoc, vpis še na Planinca, dva požirka zvirka in šibaj, mati, dalje. ( tudi prve pomoči je na vrhu, kolkor hočeste:))



 

Se spravim v en tak slow movšen tekec in se začnem sama sebe hvalit, kolk sem oh in sploh super, da tejkam, nakar mi da uni z vrha takoj en klof... se spotaknem ob en kamen, k je bil skrit pod listjem, letim,... ojej, ta ne bo lejpa,.... in nimam pojma, kako se ulovim na ta drugo nogo, da nisem telebnila, kolkor sem dolga in široka. Na, si vidla, kolk si super....

Okej, mati, po pameti! Šibam dalje. Srečam Kristinco Mamičevo, dve besedi in že se mi mudi dalje. 

Čez mostiček še v ta zadnji griček:


In že vidim mojga na drugi strani:


Ola, okrepčevalnico bom mejla kar doma.  Pridem domov, grem seveda na minus, ( hihi, na gps lohk vidiste, kje imam školjko:)) en košček jabolčne pite, dva požirka vode in pejdi, mati, naprej. Iz garaže in zdej pa na levo. 

Po moji standardni. 

In na vrhu sem:


Med obema vrhoma: 1 urca in 39 minut. Ma, sama hvala, nooo.

Tam sem bla pred urco in pol:


Zdej pa še domov. Pogledam vejkarco in si rečem: Mati, boš pred pol eno doma? Ja, če daš gas...In sem bla. 
Super turca.  Združena levica in desnica:)). Jo bom še ponovila. 
Za 18,4 km sem ponucala 3 urce aktive. 





ponedeljek, 11. januar 2021

MA, ŠE BOLJ TA PRAVI ZIMSKI VZPON NA GOLAKE, 9.1.2021

Še sreča, da imamo mi Primorci blizu Golake, da lahko tudi začutimo prow ta pravo zimo. Da nam ni trejba na Gorenjsko. V glavnem, snega je nametlo, da ga jast na Golakih ne pomnim tolk. ( al pa sem že pozabla, da ga je blo kdaj tolku?:()
Cel teden je blo slabo vreme, ma, za soboto so rekli, da bo suhu, pr nas celo sonček. No, na Golakih pej sibirske razmere.
Bem, pejmo. Za vsak slučaj sem vzela s sabo ta mestne derezce. Ma, je bil tko lep hrustljav sneg, da jih niti ne bi nucala.
Ker je bila "šele" sobota, sva mislila, da niti ne bo ne vem kolk gužve, ma sva se zmotila. Od ovinka pri kapelci na Predmeji je bilo ob cesti že vse zaparkirano z avti. Naprej od koraka bi šlo le s terencmi, ma, buhtigavejdi, če bo pri strani kje kak plac... in sva tudi midva parkirala čisto ob cesti, tako kot ostali. 



Zdej, ne vem, če že veste, ma tam živi en stričko, k ima mal alergije na to, da se parkira ob cesti in organi pregona imajo dosti dela z njegovimi prijavami. ( da smo si na jasnem- ni tako kot na Veliko planino, ko ne gre niti zobotrebc skozi zabito pločevino, ampak smo parkirani ob strani ceste in je cesta še vedno lepo prevozna) No, pridem še nazaj do tega.
Alora, parkirava, se uštimava, upalva tehnikalije in šibanac proti Lokvam. Prva dva kilometra po zasneženi in nič spluženi cesti. 


Naprej od križišča se debela snežna odeja vse bolj veča. Ampak se da lepo hodit. Gorski copat glih točno zagrize v snegec.  
Vsake tolk je mal zapihalo, da je stresalo sneg z drevja, ma hudga ni bilo. Od koče dalje v zadnjem kilometru čista tišina, popolno brezvetrje, lahko bi šla tudi v kratkih rokavih. Še sonček se je prkazal sem ter tja.

Drevje čisto mirno, polno snega, da so veje ustvarjale snežne tunele.











Do zadnjih 50 metrov pred vrhom. Ni za verjet. Od tu dalje pa orkanska burja, zima, k se komot kosa s sibirsko. Snega tolk, da ni bilo ne duha ne sluha o ruševju, hodili smo po njem. 
Tolk hudo je blo, da sem komajda škljocnila na Planincu, da sem gor. Še eno fotko, o kakšnem vpisu v zvezek niti govora, o "ta kratkem" pa še manj:)). Pejmo hitro nazaj v zavetje...


Brrrrr..... 
Dol na "prosti pad", hihi. Nisem bla niti en bot na riti. 
Pri koči se pa le ustaviva, da popijeva en antigripin. Za ziher.:)

Boga pečka, kolk jo zebe, ovito v sneg:

Od koče dol se mi je celo dopadlo, da sem tekla. Je blo tolk lepo, mehko, da sem prav uživala...
Vmes srečava še ta srednjo hčerko s klapo, ki se je šele vzpenjala gor, mal pozdravit, dva stavka, šibajmo dalje.
Prtečem do koraka na Predmeji. Zagledam avto od organov pregona. 
Začnem gledat, kje so. Eden, dva, trije, štirje, pet komadov... Ma, kej?
Moj pride do avta, možakar je glih spisal papirje. Moj ga vpraša, zakaj se gre, pove, da so dobili prijavo in da pač morajo ukrepat. Ma, kje pa naj parkiramo? Cesta ni splužena od koraka naprej. Rekreirat se moramo, oziroma je priporočljivo, da ne znorimo doma od vseh ukrepov, k jih kaco vsak dan sproti druge tumba v naše ekrane...Kaj naj parkiramo v Wajdušni in pridemo pejš gwor, al kej? 
Ma, kej,...če bi bil na Predmeji politični shod ( bilokjere stranke), bi bla cesta lohk zagiftana do amena? Sevejde bi lohk bla. Tudi do Wajdušne bi lohk bla zaparkirana...
Zdej smo bli tam sam rekreativci, k si zmišlavamo, da je lepu u naravi mal razmigat svoja telesca... 
No, sem že plačala. 
Si bom pa še po tem zapomnila ta še bolj tapravi zimski vzpon.
Če parkirate ( raje ne) na Predmeji, vas čaka slabih 12 km poti:





četrtek, 31. december 2020

INVENTURA 2020

 Čeprav v duhu korwone, ki nam je grenila življenje, se mi je to leto vseeno odvrtelo zelo hitro. 

Naj začnem s tem, da sem se v začetku leta zaposlila kot javna delavka v Domu starejših občanov v Ajdovščini. In kot prvo, sem si zažugala, da bom, ne glede na to, da delam, vseeno šla na moj hribček vsak dan. Tako pozimi, ko bo že tema, ko pridem s hribčka domov, kot poleti, ko bo za krepavat od vročine, ko se bom ob pol treh popoldne nanj vzpenjala. Nič ne bom poslušala unih, k pravjo: "O, ma če bi delala, ne bi šla vsak dan..." In čeprav sem že na delu naredila vsak dan kar nekaj km, sem prišla domov, se uštimala in šla... na moj hribček. Se spočit. Ne utrudit.To imam že vgravirano v možganih in vem, da moram. In tudi hočem. Čas je delal zame in ne jast zanj. Ne glede na vreme.

Moram v inventuri mus omenit moje delo. Bila sem kot nekakšna gospodinja v drugem nadstropju s 53 stanovalci. Imela sem svojo kuhinjco, v kateri smo se zbirali. Delala sem za stanovalce, jih stregla z malenkostmi, ki so jim polepšale dan, jim kaj zapela, se z njimi pogovarjala, jih "mučila":)) z raznimi miselnimi nalogami, reševali smo križanke.... Skratka delo, pisano meni na kožo. Zares. In tako smo se navezali med sabo, da mi je bilo ob slovesu zares težko. In tudi njim. 

No, pejmo k moji na novo naučeni spretnosti v domu. Moram mus zapisat v inventuro. Po kosilu, ko se je vse pospravilo in so stanovalci odšli k popoldanskemu počitku,  sva morali s še drugo javno delavko izdelovati suhe rože za vseslovenski žoga bend, ki naj bi se zgodil tekom leta. Bilo jih je za naredit kar preko dva tisoč. Korwona epidemija se je zgodila točno drugi dan moje službe in ker seveda nismo vedeli, kaj nas čaka, sva rožice izdelovali skoraj do konca najinega mandata, ki se je zaključil zadnji dan leta. 

In jast, super antitalent za kakšna ročna dela, sem se prvi dan pol ure potila ( pwotna, kot da grizem na Grinto sredi najhujšga poletja)  in izrezovala in limala tisto mojo prvo na roke narejeno cvetko... 

In rezultat? Ma, kej tu je ?:

Grwoza! Obup! Ma, mati, kej tu je rwoža?

Ma, trmasta, kokr sem, sem šla domov, na you tube,.... buljila, buljila, še buljila in se učila, da sem prav kmalu ratala že prava majstrca izdelovanja cvetk: 




Hihi. Lepa izkušnja. 

No, zdej pa k inventuri miganja. 

TEKME

16. februarja sem šla na  kronometersko tekmo na Sabotin in pole se je vse ustavlo s to korwono, neumno. Z rezultatom sem pa seveda kontenta. (KRONOMETER NA SABOTIN)

Pole sem se udeležila še 4- ih virtualnih 13km Asterixov za UTVV. In to je tudi vse. Ma, sej se mi itaq ne da glih ne vem kolk tekmovat. Sem že mal prerasla tu, se mi zdi...ne vem. Lohk, da me še kej potegne, ma.... Sej, ko se mal menim z ljudmi, prav tekem marsikdo ne pogreša, pogrešamo pa druženje, prijetno kramljanje, hece... 

DVATISOČAKI

Dva imam normo na leto. Ma, jih je blo glih mal več. 

- Velika baba (prvič)

- Stol

- Grintovec

- Kriški podi

- Krn





MOJ SRČNI HRIBČEK

O, ta pa je bil z moje strani kar lepo oblegan. 14. februarja sem z vzponom nanj praznovala skupaj 5000-i pohod na srčni hrib (5000 VZPONOV NA SRČNI HRIB). In do konca leta sem se nanj vzpela 346 botov. ( skupaj, odkar hodim na Školj = 1644 botov)


TEKAŠKI DNEVNIK: Seveda sem si vse beležila v tekaški dnevnik. Sem beležila tudi na Stravi, a Strava sem pa tja neki zabluzi, tako, da se, kar se tiče številk, skoraj bolj zanesem na vpise v Tekač. net. Ta mi je nameril 3977 kilometrov, ki sem jih zmazala v 845 urah. V višino bi pa prišla z enim šusem:)) 155.835 metrov (156km) višje. Je pa Strava točno zračunala število aktivnih dni.:)

STRAVA:

 

KONČNI REZULTAT: Zelo kontenta. Naj bo čez leto spet tako!

Ostale zadevšne, ki jih redno počnem in so mi že v krvi: Vsako jutro začnem s kozarcem tople vode z limono, vsak dan po pohodu spijem kozarec sirotke, vsak dan delam plank in vaje za krepitev mišic medeničnega dna, končno sem premagala ledeno vodo in se vsak dan vsaj minuto do dve tuširam z mrzlo vodo...,vsak dan rada jem in vsak večer rada popijem en glaž črnega:)). Na zdravje vsem! In srečno!








 

 


nedelja, 27. december 2020

TA PRAVI ZIMSKI VZPON NA GOLAKE PRI -9°C IN KONKRETNI BURJI, 27.12.2020

 Ola, po dolgem cajtu en konkreten zimski vzpon na Golake. Sej, pred dvema tednoma je bil tudi zimski, ma, v sončnem, lepem vremenu, danes pa je bla ta prava zimca. 

Na Iztokovi koči je termometer kazal -7°C, na vrhu je blo ziher -9 do -10. Ma, ker sem bla vsa zabarikadirana v cune, dvojne hlače, tri majce, bunda, kapa, bufica, doplih rokavice..., nisem čutla kej posebnega mraza. Sem pa šla gor s telovadnimi goretex mizunkami, ki mi super zagrabijo in prišla dol čisto okej, suha .... Je pa rekel eden, k se je vračal, da niti pod razno ne bom prišla na vrh s telovadnimi. Pa sem. Sej ni blo ledeno. Lepo se je dalo capljat po snegu. Golaki se mi že nasploh ne zdijo ne vem kej nevarni za padec... sej, če bi že pogrnla v vsem snegu, bi se ustavla v prvem drevesu, ki jih tam ne manjka:))... Bom že vidla, ko se bo to zgodilo...:((

Nisem vedela, da živi v ajdovski občini tolk v hribe hodečih ljudi. Procesija za gor in za dol. No, sej je prav.















Super zadovoljna. 
Domov in na zasluženo kosilo: istrske fuže z gobovo omakco in polhno skledo domačga rediča. 
Čin čin- na zdravje!