JAST DO LETA 2003 IN JAST POTEM

5000 VZPONOV NA MOJ SRČNI HRIB OD LETA 2003

MOJ PLANK VSAK DAN - 4 MINUTE - VIDEO

MOJ 3000-i VZPON NA PLAZ- 104m -528m

ponedeljek, 13. september 2021

VRH KORENA (1999m) ( namesto Kalškega grebena(2224m) ) IN ČEZ JEŽ-A NA ZVOH, 11.9.21

 Sem vidla na Stravi, da je šel Mirko eno lepo krožno turco s Krvavca. Pa ga seveda prej vprašam, če je blo tudi kaj plezarije in zajl, kajti jast se imam rada in ne maram delat samomora:)), zato se le-teh bojim in se jih seveda raje izognem. Pa mi odgovori, da niti koraka plezarije...alora, hitro shranim sled in  korajžno predlagam našim, če bi šli v soboto na en lep izlet na Kalški greben??? Jaaaa, pejmo!!! Še naš ta mali je bil za, Sindis in Irenej tudi, no, pa pejmo.

Zmenili smo se za osmo v Postojni pri Sindis in Ireneju. Naprej gremo z njimi, ker imajo boljšo mašino. Najin porše glih da naju dva v hrib vlejče, za pet nas bi najbrž jast morala ven in ga porivat, hihi...

Sindis me prosi, če lahko spotoma v Lidlu kupim neke sveže veganske konopljine ???  rogljičke,...alora, naj bo, kupim še za naju. 

In se peljemo mi lepo proti Ambrožu pod Krvavcem. Do velikega parkirišča na planini Jezerca je vseskozi asfalt. Parkirišče se plača 2 evra na dan. Ne vem, moje mnenje samo povem, da bi tam bil lahko za tako kapaciteto avtomobilov in s tem ljudstva tudi vsaj en dixi. Ne pa, da je nekaj časa  vsepovsod okrog smrek eno samo sranje in scanje...Jej, kašne grde besejde... 

No, okej. Pejmo dalje. Se naštimamo. 

Da se ojačamo, pojemo vsak svoj rogljiček in bejžmo. 


Že po par sto metrih začne mene nejki po želodcu šraufat in se mi rigat po rogljičku...

"Ma, kej še koga šraufa ta rogljičk?" 

" Nje, nje....." 

"Ma, kakšna je ta konoplja? Človk bi mislu, da bom od konopljinega rogljička mal zadeta, ne pa, da bom napeta..." hihi.



O, buh.... Nekako se vseeno vlečem proti gor. Mimo Kriške planine,

seveda se moram parkrat ustavit. Šraufa me, pulz imam podivjan, masiram si trebuh, da bi me vsaj malo nehalo...


 čez pašnike proti planini Koren, kjer je luštna pastirska koča s samopostrežnim barom. Zelo lepo urejeno in pijače, kar si zaželiš. Bravo. Ojej, nekaj za moj želodec... in res spijem enga ta kratkega:) 

Plačamo v skrinjico in počasi pejmo dalje.







 Ola, zgleda, da deluje... seveda zdaj ne morem nehat spuščat konkretnih glasov in plinov :)) iz tazadnje....Ma, sam, da me je gejnalo tolk bolet. 

Kmalu se nam odprejo prvi krasni pogledi na KSA.



Še malo in smo na vrhu Korena. 1999m. In kako naj zdaj doživim 2000m? Alora, na eno skalco, mobitel v luft, pa je!!! Sej velja, njede?
Razgledi res krasni. 



 Grinta,  vse štiri Rinke, Turska gora, Brana,.... Kolk lepo. 
Vse poškljocat. Vpisat v knjigo in v Planinca. Se malo okrepčat. In uživat.




"Ma, kej gremo naprej do Kalškega, ali se raje obrnemo? 
Ja, poti do tja je še kar nekaj...
Ma, jast ne vem, ma, gremo rajši nazaj, za ziher?" 
Okej. 
Ma, da ne gremo nazaj po isti, vidim JAST!!! na eni skalci, da piše Krvavec. Ma, kej gremo tuki čez Krvavc nazaj? 
No, pej pejmo. 
Že kmalu se mi zdi vse skupaj mal sumljivo...zakaj ni po tej poti nobenga??? 
O, buh, sam, da ne bojo kakšne zajle in klini???
In hodimo, hodimo, jast predzadnja v vrsti, mularija spredaj...
Nakar se eden ustavi: " Ow, ow, mama..."
"Ma, kej? Ma, sam, nje mi rečt, da so zajle?" In pridem pred prepad z zajlami in klini.
"Ojej, in jast, wasu, sem predlagala to pot... ma, kej ni znal bit na skalci en klicaj, da b vedla... Jast grem kar nazaj..."

" Ma, dej, mama, sej je kratko...ti bomo pomagali in te usmerjali..."

Ojej, pulz mi je v trenutki zrasel na 5000, ure glih da ni razneslo...
Potna, brez da migam....
Bem, premagam ta strah...

Da bo vse še mal bolj pestro, se en klin gunca sem in tja, kot za stavo... Ja, glih jast ga bom izrila zdej, če je trejba... 
O buh...
No, ne vem, kako, ma, premagam jast to po navodilih...
In gremo par korakov dalje...in spet en čuden smehec:
"Ow, ow, mama...." 
"Ma, kej je še?" 
Ojej, pridem do tja in me hmali kap...
"O, nje, nje, tle v ta prepad pa res ne grem!"
"Ma, sej te bomo mi usmerjali..."
"Ma, kam? V ta prepad?" 
O, buh se me usmili...nisem jast za teve štose...rejs nje. 

                     Ma, kej tisto spodaj sem jast? O, bwoga mati...

Za hvala lejpa je bil tle pa res en klin izrit iz skale in se je tista zajla guncala sem in tja, kokr da sem na trampolini....Ojej, če to preživim...
" Mama, kej si še napeta?" 
"Napeta? Ja, ma ne več od rogljička...od psihe pa!!! In to zelo!!!"

Mislim, da smo bli v teh par deset metrih več kot pol ure...


Potem sicer zajl in klinov ni bilo več, ma, pot, za nas strahopetce, po grebenu gor pa dol, pa dol pa gor, nič kaj fejst.


Končno zagledam vratca, kar pomeni, da je zadaj ziher pašnik... 


                               tam smo bili

In res, pridemo na vrh Zvoha. No, to zadevšno pa že poznam iz tekem. 

 
Malo počijemo in se pogledov naužijemo in se spustimo proti Domu na Krvavcu. Dom zaprt.



Alora, pejmo na en pjač na Kriško planino, na planšarijo Pr Florjanu. 
In počasi na naše izhodišče. Ter proti domu.
Ko pridem domov, sevejde ta prva stvar prečekirat na Hribih.net, kje smo mi to bluzili... In ugotovim, da smo šli čez Jež-a na Zvoh.( ta me je fejst zbadal-jež:))) Ki pa seveda nima oznake lahka pot, ampak zahtevna pot. In ko preberem, da marsikateremu neizkušenemu planincu strma in krušljiva grapa povzroča sive... si moram kar zaploskat!!! 
Ne me vprašat, če sem plezala še celo noč....
No, kakorkoli... ena velika izkušnja več. 
Ki si jo bom seveda zapomnila. 
Ampak sem jo za slučaj, ko-če bom na stara leta že dementna, zapisala. Da se bom čudla, kje je ta stara Čuferca hodila...


















ponedeljek, 06. september 2021

28. GORSKI TEK NA ČRNO PRST, 4.9.21

 Prva sobota v septembru je že dolga leta rezervirana za tek, ki šteje za najstarejšega na naših tleh, saj se je na deževen dan leta 1970, ko je železničarska ura odbila devet,  prvič v strmino pognala trojica Graparjev. In tako se je pričela era gorskih tekov v Sloveniji. 

No, potem se je na Črni prsti malčk počivalo,  a čez 25 let, od leta 1995 se je organizacija teka letno dogajala (v tem času je bil le dvakrat odpovedan, enkrat zaradi slabega vremena, enkrat pa zaradi neumne korwone).  Peter Čufer je eden izmed te trojice  tekačev in je danes edini, ki je bil na vseh 28-ih. A, njegova žena Milojka ne zaostaja mnogo, saj je na tekmi manjkala zgolj in samo enkrat! Bravo!


No, kakih 20 let smo na tej kraljevski etapi prisotni tudi mi. Najprej je tekala tu Sindis na otroških tekih, ki so tudi bili še organizirani, leta 2004 se je pridružil wače, 2006 pa še jast. 

Lepi spomini ostajajo na vsa leta, zato se z veseljem tja vračamo. Sploh pa, je to edini tek, kjer skoraj na 2000 m višine dobiš v cilju sadno kupo! Ja, in to odlično! Ma, če se že sam zarad tega ne splača mal potrudit, pa je vredno stat na tej progi tudi zato, ker v Baški grapi ne srečaš človeka, ki ne bi bil s človekom človek. Sami fejst ljudje! In če še to ni dovolj, se splača priti v prelepo Baško Grapo, ker je narava tam prekrasna! 

In tako sva v soboto ob 6.00 v Wajdušni pobrala še Sokola in skupaj smo se odpeljali proti grapi. 

Ob pol osmih smo že bili tam. Nič kaj prezgodaj, saj sem jast seveda spet nekaj po svoje vzela tekmo v roke in zato morala kreniti na pot prej. Vprašam, če se lahko tako prijavim, da grem prva, pridem zadnja. Lahko, alora, vplačat štartnino, ruzak na rame in pejdi, mati, pohodniško proti vrhu.

Dan se je štimal super lep. 

V Trtniku mimo stopnic ob hiši, kjer me bosta za gvišno za nazaj čakala Stane in Anica, da se pozdravimo in že sem v strmini vkopanih šteng na travniku. 



Hči mi je posodila vejkarco za oh in sploh meritve in ajde, da vidim en bot, kaj vse mi bo izmerilo. Predvsem me je res malo zanimalo, kakšen pulz bom imela, saj je tu hriba, ki ti vseh 6 km ne pusti ravno normalno zadihat. Konec koncev je ta tek zdaj, ko ni več Grinte, najbrž tudi najtežji gorski tek na naših tleh. Premagat do vrha je treba 1320 m višincev. 

In kedaj naj imam pole jast na vsej poti normalen pulz? Hihi. Ma, paše, veste. Res paše dat nekaj več od sebe, da si dokažeš, da še zmoreš in da si na koncu z eno besedo: srečen...

Po poti sem srečala kar nekaj ljudi, z njimi malo počikulala, razveselila sem se Mateje Kusterle (ki se je z vrha že vračala), saj je nisem videla že kar nekaj let. Seveda sem morala tudi kaj poškljocat in ko sem prišla iz gozda, prvič po dolgih letih videla do vrha. Kajti zadnje čase je bilo stalno nejki narobe z vremenom in kakih razgledov ni bilo glih... Ker sem imela cajt, sem seveda šibala najprej do cilja in vejkarca mi je izmerila moj pohodniški čas 1:55. Ma, kolk sem jast fejst! Kolk bi pa še bil cajt, če bi tekmovala, oštja? :))


STRAVA GPX

No, ker sem tam že domača, se ni za čudit, kako že vejo, kaj mi manjka in me seveda takoj postrežejo z enim ta kratkim razkužilom za grlo in malo čaja (hvala) in šibaj, mati, zdej ti hitro nazaj, na svoj položaj, kjer boš kričala in navijala za vse do zadnjega! 

Večini je seveda moje kričanje in prepevanje pašalo, no, enim pa tudi ne... Moj je npr. moral, ob vsem trpljenju, name še kričat, naj zaskuzibuh utihnem, če ne,...bo.... kaj? 

Hihi, buhvej, če ne bi bla že 30 let njegova, če bi bla med nama šele frišna ljubejzen, če bi se tudi tako jezil name??? 

"Ma, ti kar kriči in navijaj, prepevaj, kolkor te je volja", bi najbrž bilo... 

No, sej resnici na ljubo, najbrž bi tudi meni šlo na nerve sebe poslušat več kot pol ure... ker slišat me je pa bilo do gozda. 

Prvi je pritekel mimo Luka Mihelič, pri damah pa Barbara Jolič.


In tako sem tam škljocala in navijala za vseh ( 74 moških, 17 žensk) skoraj uro in pol. 

Ko grem za zadnjo še sama na vrh. 


Skozi cilj in sadna kupa. 

Seveda sem se morala povzpeti še čisto na vrh malo nad kočo, kjer so se nam ponujali lepi razgledi na gorenjsko stran. 



Saj veste, zakaj se Črna prst tako imenuje, ne? Ne? Zaradi tega:

Dan je bil res lep in tolk gužve na vrhu že dolgo ni bilo. Nobenmu se ni kaj preveč mudilo v dolino. 

A, ni bilo kaj, kot se počasi odpravit. 
Kako hud vzpon premagamo, se vidi šele na spustu, ko moramo z nogami vso pot žlajfat in ročno stiskat, da se ne skotalimo proti dolinci:)) Prmejduš, da je daljša za dol kot za gwor, nooo.

V Trtniku seveda pozdrav z Anico in Stanetom. Na zdravje in še na mnoga leta! 

Na prireditvenem prostoru na bazenu nas že čaka konkretno kosilo: jota, klobasa, ajdovi žganci, domače kislo mleko in seveda sem zbalirala prav vse do zadnjega grižljaja. ( ne nobenmu pravt, ma, sem dobila tudi repete klobase...pst, tiho:) )

In že je tu podelitev. 
Čestitke prav vsem! Ta nartaboljšim pa seveda še klobuk dol!
                 zmagovalka Barbara manjka, ker je odšla predčasno domov

Nasvidenje, prelepa Baška grapa. In hvala za vse! 
Če bodo vremena lepa, sem si še dolžna opravit letos pohod en bot na levo od Črne prsti. Pot Vinka Kobala me mika.

Ker sem vzela kupače gače s sabo, sva se ustavila v Bači pri Modreju in se na sotočju vrgla najprej v Idrijco, potem pa še v Bačo. 
Bača je bla en pikič bolj mrzla:))

 Posnetek poti:

Album z vsemi fotkami:  28. TEK NA ČRNO PRST 2021










ponedeljek, 23. avgust 2021

VELIKA RADUHA - 2062m, 20.8.2021

 Pred štirimi leti sva bla za par dni na Koroškem. takrat sva oddelala vse ta glavne hribe, k štejejo za K24. Kej pomeni K24? To pomeni, da moraš v 24 urcah opravit s krogom in zmazat vse ta glavne koroške hribe, da se vpišeš v njih klub K-24. Tevi hribčki so Peca, Olševa, Raduha, Smrekovec in Uršlja gora. Pot je dolga glih neki malga čez 90 km, v luft pa se dvigneš za 5,3 km.


No, zame so to le sanje, ...ki se morda kdaj uresničijo? Pa zmažem po koščkih, če že ne v enem.... 

In greva tokrat na Raduho. 

Doma vse počekiram, iz kjere strani in kako, vprašam za ziher še Toneka, ki mi svetuje južno iz kmetije Radušnik ali severno mimo kmetije Bukovnik ( najvišje ležeča kmetija v lepi naši).

No, izberem si južno, a kmetije Radušnik nisem na gugl zemljevidu nikakor našla, ma, sem pa dala zato v rezervo pot do planine Loka...za vsak slučaj, ker meni vedno nejki spodleti...

In jo mahneva midva v soboto ob sedmih proti Lučam.

Kaj se je zgodilo s stricem Guglom, ne vem, ampak nejki hudga najbrž.... na Vranskem naju je namreč speljal ven in ukazal, naj zavijeva nazaj proti LJ... ma, dej, stric, nje me zdej zezat, sej bom imela zadosti dejla že s tem, da pridem na izhodišče za v hrib...:((

No, ustaviva na Petrolu, povprašam, in dobim navodila, naj greva še eno malček naprej, do izhoda za Šentrupert in potem proti Mozirju. Okej, bodi tako. A, glej ga zlomka, tudi tu naju hoče speljat buhtivejdi kam... prečekiram v nastavitvah, če imam vse okej, ja... ja, ma, kej bi zdej ti rad??? Vsak ovinek namesto manj km, po 10 km več do cilja? Ma, kej si šow v stečaj, al kej??? Zdej, od tu do Strmca ne bi opisovala :))

Ko končno prideva v Strmec, naju čaka še 16 km vzpona do izhodišča. Sedaj je treba gledat,  kje bo znak za kmetijo Radušnik in pa panoramsko cesto.... Ja, že že... a, če je tabla podrta na pesku, jast tega ne morem vedet... in tega odseka seveda nikjer...( to sem videla šele na povratku, ko mi je oskrbnik koče na dolgo in široko razložil, kje je ta odcep)  O, buh, Lolek in Bolek... Sevejde za hvala lejpa vsake tolk teta reče, da ni signala GPS... Ja, in kej še....

Nič, na cesti proti planini Loka sva, bova pa ustavila par km pred njo, tako, da nardiva vsaj nekaj km več, da se ne gajdrava z avtom samo za vzpon do Raduhe .... 

Na travniku je bilo nekaj parkiranih avtomobilov... dejva pa še najinega tuki. Do Loke pa kaže, da je še slabih 4 km. Ok. Zadosti.

Na tabli sicer piše, da parkiramo na lastno odgovornost, a, kje pa ne ???

In greva midva po cesti lepo proti Loki. Mimo naju avto za avtom, tako, da sva bila kar lepo zaprašena..., ampak vonj rožic je premagal tudi prah...






Parking pred planino Loka je bil seveda zapolnjen do amena. No, bova pa še za nazaj oprašena:))



                   Tja gor, proti koči...

Na poti je tolko lepih rožic...., sej, jast bi jih vse poškljocala, ma, kej, k bi moj pihal:)...zato, na hitro vsaj nejki.... 




Koča. Nič se zdej ne bova ustavljala. Pole pa ja:)) Prekrasen plac. 


Raduha---1h50min. A, glih ena za naju, pole... in si nalašč zapomnim čas. 

Pot je kar strma, kamnita, za pazit vsak korak, kam stopiš.

 


Seveda sva na poti prehitela ogromno ljudi... in na vrhu jih je tudi bilo fullll. 
Točno po eni uri prisopihava na vrh in odpre se nam razgledov za gate trgat... Zakaj aparat ne vidi tko lepo, kot jast?







Prostora je ogromno in lahko bi kaj pomalicala, če bi kaj imela s sabo. A sva le malo popila, vse podokumentirala, jast sem s Peakfinderjem ugotavljala, kako se kjera gora imenuje...in človk bi kar gor ostal. Res je bilo lepo. Pa še vreme nam je služilo. 



Hihi, še sreča, da nisva imela nič za jesti s sabo, kajti k tistim, ki so hoteli jest, so se prav kmalu pridružile kavke, ki bi jim prav rade izmaknile, kar imajo...:))) In bile prav moteče.

Se vidi, da imajo dovolj hrane, ker so bile vse lepo rejene:))


No, tudi najina želodčka sta bila že lačna in počasi se bo treba vrnit nazaj h koči. 
Midva sva se vračala, gor pa je še vedno hodilo veliko planincev. 
Ja, dan je bil res lep. Tudi za popoldanske vzpone.


Tik nad kočo je ob strani tudi lepo obnovljena kapela:


Čeprav je bila pred kočo in okoli nje gužva, sva bila tik tak postrežena. 
Specialen obrok vampov in ričeta. Za piko na I pa seveda štruklji v borovničevi omaki... mmmmmmm, njami....

Malo počijeva v ležalniku. Da se kupčki podrejo:)).

In grem v kočo vprašat oskrbnika, če morda ugane, kje sva midva falila??? 
Razložim, kje sva parkirala in kam sva hotela... 
A, to je planina Vodol. Agha. 
In kje sva pa falila? 
Ja, prav na razcepu je ogromen kup peska za posipanje... tam bi morala vidva levo po panoramski cesti. 
A, tako...ja, sam, zakaj pa nisem jast tega vidla??? Bom dala gliho za nazaj...In zdaj nazaj po zaprašeni cesti? 
Ne, sedaj pa se samo tu levo še malo povzpneta in gresta čez planino Javorje proti planini Vodol in prideta direkt do avta. 
Čeprav sita do amena, da mi je ob ponovnem vzponu skor slabo nardilo, mi ni žal... prekrasna planina, z razgledi... tja čez, do Uršlje gore:












tam sva bila

Na planini Vodol spet lepe rožce... psttt, jih naskrivaj poškljocam:



Nardila sva luštno pot, malo nalašč podaljšano, da ne hodiva samo za par km vzpona.

Strava je namerila dobrih 15 km: STRAVA

Po poti v dolino sem seveda dala gliho na sto, kje bo tisti razcep, k mi je skravžal nerve... Ja, res je bil pesek na razcepu, a table podrte in zato seveda nevidne... no, ja, .... sej bo. 

Ko sva se vozila proti Strmecu, sva se ustavila ob potoku Dupeljnik, ki teče tik ob cesti in seveda šla vanj pomočit noge. Brrrrrr.... zelo mrzel. Skoraj za ne zdržat. 
Sem se pa potem raje vrgla v še vedno mrzlo, a ne tako kot potok, reko Savinjo v kampu Šmica. Nas je bilo pa le malo pogumnih za it vanjo...


Domov sva šla pa čez prelaz Volovjek, najhitrejša pot za priti iz Štajerske na Gorenjsko in prišla direkt v Kamnik. Krajša pot, a meni zelo nevarna. Ovinek za ovinkom, ozka cesta, preozka za moje pojme...
No, sej... nisem jast vozila...