DAMČI NA L ETAPE SLOVENIA ----JAST PA ( na zgubljanje) PO OKOLIŠKIH HRIBČKIH, KRANJ 7.9.2025

 Damči je hotu it mal obujat spomine, ko je 4 dekade let nazaj kolesaril  na Maratonih Franja. 

Da mal podoživi te filinge ... In sva šla...

L Etape Slovenia se je že četrto leto dogajal v Kranju. Tip top vrhunska organizacija. Pri kateri ima prste vmes tudi Matej Mohorič, k sem ga imela možnost škljocnt od blizu...

Sama sem seveda šla zraven mal firbca pasit, in po štantih igrat  nagradne igre. ( sem kar neki robe prnesla domov...marejlo, brisačo, kapo s šiltom, bufico, tune...) 

Ja, če sem že tam....

Hehe, Gorenjska banka je imela fejst igro. Usedi se na bicikl, goni bicikl vsaj do 35 km/h in greš v žrebanje za glavno nagrado - Garmin vejkarco. Glih še ta mi manjka, hihi. 

In me en dečko prepričuje, naj se usedem gor, saj bo, saj bo... 

"Ma, ja, se mi boste smejali, k ne pridem nikol do 35 na uro... "

"Ne, ne, gospa...pejte probat, sej grejo tudi otroci."

" Ja, otroci že, že,  ma, jast sem že stara koka, od 60-ih ( skor)" 

Ma, mati, bejži, kej pej...sej nimaš kej zgubit.

In se skobacam na trenažer. In začnem gonit. In gonim, gonim,....

"Gospa, menjajte brzino na višjo..."

"Ma, kdu pej zna na tej mašini kej menjavat brzine, hehe?" 

In mi možakar menja na višjo... Se je najbrž hmal kesal, kej me je prepričal...hihi. 

No, in kaj pa vem, v kaki minuti pridem jast do 35... 

Priznam, da sem se dejlala, kao da je blo izi, ma, meni so se nwoge tresle od hudga še pow ure pwole:))

Za šenk mi še skuhajo fino kavico in šenkajo eno bufico. Tenkju. 

Počakam, da se tekma začne in pejdi, mati, zdej ti na Jošta. 

V gugl maps vtipkam, naj me vodi na Jošta, dam na pohodniško varianto. 6,2 km. Glih ko šus. 

In grem. Po zemljevidi, k mi ga kaže gugl.. Hodim, hodim, mimo dveh skakalnic,

zavijem z glavne ceste na levo, se začnem vzpenjat in pridem v vas Rakovica. Pot me še vodi naprej, vse super. Pridem do šume in sled kar hkrati izgine. In pot tudi!!! Ja, kej pej... meni se ne sme izit, da bi blo okej. In lutam, mal sem, mal tja...sledi poti nikjer. " Zavijte proti severo zahodu!" mi pravi guglova tjeta.

Ma, kej čem jast vejdt, kje je severo zahod, sej nejsm doma... sem v Krajni... Grwoza! Neč. pejdi nazaj. ( sej že veste, nje, da sem jast v orientaciji vele pametna?) 

Pridem do prve hiše, vprašam eno tetko, če bi vedela, kako se pride do Jošta, mi razlaga, da vidi, da tekajo tu mimo nanj, ma, da ona še ni šla nikoli tja gor, ma, da vidi, kje grejo..in mi kaže, kje. In grem jast, wasu nazaj še en bot tja gor, kamor mi je kazala...pot je bla, sicer že mal zaraščena, ma bla je...in hodim, hodim, in ???? Ja, kej pej...naenkrat konc poti. O, ja, mati, zdej vejš, kolk je ura. Obrni se ti lpu nazaj in pejdi na kašn drug hrib... 

Za hvala lejpa mi je še baterija že začela it proti zadnjim 20 procentom.. Če mi jo zmanjka, glih ko se v šumi komplet zgubim, še buh me ne dobi tam notr...:)) ( sem jo pa porabla zaradi Drajva, pa za pot do prizorišča v Kranju, pa za škljocanje....)

In grem nazaj. Pa vidim tablo Šmarjetna gora. To bo zame. Označena zadevšna! 

Glih takrat grejo prvi mimo, 

Mal pokričim, vidim kar nekaj vipavskih dresov in grem proti Šmarjetni. Po asfaltu skoraj do vrha. Malo prej zagledam ogromno shojeno stezo.. Agha, tu bo najbrž bližnca. In grem jast po njej. Pejdi po najbolj široki, za ziher, ja, sej grem... in hodim in kar hkrati se že spuščam. Dohitim ene dve bejbe, jih prašam, kdaj pej bo vrh Šmarjetne gore in uni velik hotel, k se ga vidi od spodaj gor? 

Pa me čudno gledasta...."Ma, gospa, tu se zdej že spuščate nazaj dol proti Stražišču...A, še niste bila na vrhu? " 

"Ma, sevejde de nje..." Po najbel široki sem šla in tud ta nej bla ta prava... sej bo. 

Mi razlaga, kam naj grem in pejdi, mati, nazaj gor in končno sem na ta pravi poti. Sej bo. Svetovno prvenstvo v zgubljanju je gvišno moje...Ma, tudi Guinessova knjiga bi bla powhna mojih zalutanj.

Lepi razgledi na Kranj in okolico.

Prosim v hotelu, če imajo polnilec, da si vsaj malo napolnim baterijo in mi ga res posodijo. A, kaj, ko ni bil polnilec ta pravi... 

Na wc-ju me ena gospa pohvali, da sem šla mimo nje hudo hitro in v momenti smo prjatlce...

in že sediva na terasi, malo poklepetava, zvem, da je iz Tolmina, a živi v Kranju, da veliko hodi, a ne tko hitro ko jast... Pa še jast njej povem nekaj o meni...

In dobim sms od Damčita, da je že v cilju. Jast pa na vrhu hriba. Glih mu še napišem, naj me počaka pr avtu in tema v telefonu. Bem, zmenla sva se, hihi.

Se poslovim in že šibam dol k njemu. 

Mu je šlo fejst, a je raje zavil na 80 proti cilju, ker so ga začeli neki krči martrat. Ker, drgač je bil prijavljen na 130km. 

Ko sem gledala njegovo statistiko na Stravi, me kar srh... 80km/h ste šibali dol? Ma, še z avtom ne grem tku hitru... Sej bo.

No, skori 22 km in 600 višincu sem pa le zmazala. Če se ne bi zgubljala, bi blo manj, hihi.

RELIVE POSNETEK

STRAVA GPS

PO VIPAVSKIH BRDIH, 12.7.2025

 Vreme za vikend v gorah bo slabo. Bem, če ni za riskirat, lahko grem po dolgem cajtu mal po naših brdih. Četudi me mal zmoči, al pa zalije, ne bo hudga do doma...od bilo kje bom največ pet, šest kilometrov oddaljena, v tem cajti se pa že ne stopim, hihi. 

Najprej jo mahnem na moj hribček, pa nazaj in nad Kazalom proti Brjam oz. Svetemu Martinu. 

Ogromno vinogradov so zamenjali oljčni nasadi, so pa tudi novi vinogradi.

Od tu na Preserje in pri zadnji hiši zavijem k znamenitemu novmu hotelu z razgledom, ki je v gradnji. Cejla rejč! Za reveže?

                        Spodaj Sveta Katarina, zadaj pa tris 3V- Sabotin, Sveta gora in Škabrijel.

Pridem na Brje. Ja, Brje so raztegnjene v tolk zaselkov, da so Brje hmal da v Gorici in hmal da v Wajdušni, hihi. Ker nisem imela nič s sabo, vprašam pri eni hiši gospo za kozarec vode, mi seveda da, vprašam za kako bližnjico do "taglavnih" Brij, mi pove in jo mahnem... vmes mal porabutam cimbur in fig, 

sevejde enbot tudi zabluzim:)), se vrnem na pravo pot in res kar konkretno skrajšam pot do cerkve na Brjah. 

No, zdej pa že znam... Po Predsednik Trail kolesarski dol, ki pa je nevzdrževana? S palicami stolčem kar nekaj robidovne in gackovne, k prekriva pot. 

Na most čez reko Vipavo in k naši krnici. Ter domov. 

In začne padat. Hvala, da si me spustil...

21 dobrih kilometrčkov in 600 višincev---pica zaslužena:))

STRAVA GPS

RELIVE POSNETEK

VROČINSKI VIKEND V HRIBIH - PO ČAVENSKI PLANOTI IN NA KAMNIŠKO SEDLO(1903m), 28.-29.6.2025

Sobotnemu vročinskemu valu sem se izognla, kolkor se je dalo, kar v naših krajih in se odpravila na našo, za odtenek hladnejšo goro do Predmeje, kjer parkiram in jo mahnem proti Čavnu. Že kaj kmalu srečam prvo delovno skupino članov PD Ajdovščina, ki pridno markira, čisti in utrjuje poti proti našemu Čavnu.

Srečala sem jih kar na štirih krajih, vse do Modrasovca in Kuclja. Je pa bilo, za razliko od včeraj, to tudi skoraj vse, kar sem sploh srečala. Nikjer nobenga. Proti Kuclju sicer je bila peterica, ki so nabirali koprive, a so bili do Čavna z avtom, tako da skor ne morem reč, da so bli pohodniki...? Bem, če bom sama, bo pa več zame, hihi. Na Velikem Modrasovcu nisem bila že stu lejt, zato jo mahnem pri razgledni točki kar po široki gozdni cesti najprej do tja.

Vpis v aplikacijo je bil neuspešen, čeprav sem stala prav na vrhu Modrasovca...a, aplikacija mi je kazala, da sem 200m oddaljena od njega? Halo? Kam naj grem? Pa nič... Za nagrado sta se mi lepo prikazovala Mangart in Jalovec,

ju pozdravim in pičim dalje proti Malemu Modrasovcu.Na momente me je bilo prav malčk strah, ma, sej pravjo, da je strah lejpa rejč:))

Tudi tu ni žive duše, bejži, mati, hitru h koči in dalje proti Kuclju. Kot že rečeno, srečam markacistke in enga blaženga med njimi, mal poklepetamo, k se glih poznamo in piči dalje... Pridem na Kucelj. Človk si reče, se bom mal oddahnla, se usedla in uživala v krasnih razgledih... Japajade...anti so ble na Kuclji vse muhe tega sveta:)), prmejduš, noooo. Grrr...

Ni kej, vpiši se v bukvo in šibaj hitru proč od teh muh... A, v skrinjci ni knjige...bo pršla malovečkasno. Na Čavnu si privoščim eno pivičko in njoke. In uživam v tišini in kolkor tolk svežem zraku. 

 Še spust do avta, malčk bolj nawkuli, da bo zneslo malčk več... in pejdi, mati, domov, pobirat v razgret vrt bučke, kumare in pomidore... 

15 kilometrčkov in 800 višincu bodi dovolj za dans.

STRAVA GPS

RELIVE POSNETEK

Nedelja. Ob petih auf, protokol, in pejva proti Kamniku. Vožnja tekoča, v kontra smer pa druga štorija... V Kamniški Bistrici pri domu že vse zagiftano, se zapeljeva malo nazaj na še dokaj prazen parking. Parkirava, grem ven iz avta, želim pozdravit fantinca, k se strašansko štima, kolk bo pa on zdej štartal... gleda uro, če je tek.nahrbtnik tip top na njemu, gps čaka, si ogleduje mišiče, če so zadost lejpi, hihi, a, pozdravt...misija nemogoče. Pa nič. Tri, dva, ena in štart. Se požene s strumnim korakom in ga že ni več... 

Midva se uštimava, no, jast niti ne, imam že vse v moji toški okol pasu, moj je bolj cinca marinca, ma po enih desetih minutah štartava tudi midva. Lepo počasi. Res počasi. Strmina je kar konkretna, nekaj malega se med potjo zgliha, da si lahko oddahneš, pri Pastircih sva v uri in 40 minut.

Med potjo do vrha res ogromno lepih rožic.

Še 3/4 ure do sedla in koga "uloviva" tik pod vrhom? Našga soseda s parkinga... Gotof je... ima pa še zmeri lejpe mišiče:)) ( jej mati, si žleht...) 

No, če v soboto nisem srečala nobenga, sem jih pa zato včeri ohoholala... ogromno pohodnikov, res ogromno. Bravo. Ob koči srečam celo tri "naše", mal poklepetam s Stojanom in Katjo, k se počasi odpravljajo še na Brano, jast pa jo mahnem za mojim na vrh sedla po krasne razglede na Logarsko dolino in okoliške gore.

Spust v dolinco. 

Po šudru pazljivo, a meni se zgodi, pač, tud če pazim ku ne vem kej... Sej veste, nje,...gledam, da bom z levo stopla na gvišen teren, a v tisti stotinki si z desno brcnem, sevejde naravnost pod lev covat, en tak okrogu kamenčič in štrbunk, mati ... sem že na riti... mal sem jo fasala v komolc in ta zadnjo, hehe, ma en pohodnik, k je bil par metru pod mano, se j ustrašu, kr je blu prow en mal potresa, kdr sem jast pogrnla na rit...hihi

Ola, če je to vse za dns, naj bo.

Prideva v Kamniško Bistrico, direkt k izviru. Folka tam ogromno, a le eden nejki plava. Zdej, baje, da se ne sme, ma..če lohk pijem vodo, k mi pada z neba, grem lohk tudi v Bistrco, k je dobila to isto vodo? A, za živež v vodi se gre? K je na istem ku jast...

In se sezujem in skok vanjo... sem že noter. Je res mrzla, ma, minutko le zdržim. Bravo, jast... Fotka? Je ni... je bil telefon en cel meter oddaljen od mojga, da b ga šel iskat... sej bo. 

V avto, se uštimat in že se peljeva v ribogojnico Pr Mihevcu na super postrv. Mljask. 

Perfect day ...

Slabih 13 km in 1300 višincev: 

STRAVA GPS

RELIVE POSNETEK

FOTO

PTRF 2025 - NAVIJANJE V DURNIKU, 21.6.2025

 Ta vikend je Baška grapa nabita  s pozitivno energijo vseh tekačev, ki se znajdejo na enem od več možnih štartov. In, če le znese, se sevejde ta stara Čuferca prav z veseljem udeleži in pridruži tej krasni množici tako tekačev kot organizatorjem in seveda zlatim prostovoljcem, ki več ali manj vedno v istih ekipah pridno poskrbijo za vse. 

Auf je bilo treba ob 5.00, protokol in pejdi, mati, počasi proti prelepi Baški grapi. Pot je potekala lepo, tekoče. No, le pri vseh štirih semaforjih sem se sevejde morala mal oddahnt:)).

Ob pol osmih sem že pri Abramovih, stara klapca je že zbrana, kavica in pecivo postreženo, malo poklepetamo, lepo pozdravimo novo članico družine Lino in pejmo v vertikalo. 

Že takoj za hišo navpična proga. Zavežem mojo prvo rjuho za veje in počasi naprej.

Do okrepčevalnice, ki jo ima čez Viadunk, je vzpon še kar milosten, ma od tu dalje je pa no mercy. Res se proga navpično dvigne in pr mej duš, da tudi če stojiš na mestu, se ne da...te bi najraje zvrnilo. Buhvari, če bi me kdo snemal, kako sem si jast vse naštimala...

Tako. Vse je pronto, zdej pa tuki čiči in čaki. Minutko do enajste pride mimo prvi Tine in tako se začne...

Petje, navijanje, škljocanje, gledanje na seznam po številkah, kdo prihaja, pa tudi gledanje v telefon rezultate v živo, da sem malo lahko predvidevala po tekačih, ki so že šli mimo Hudajužne, kdo prihaja. Sem vzela nalašč s sabo dva telefona... da mi ja ne zmanjka baterije za vsa dela z njimi...

Prav kmalu za prvo petnajsterico pridejo skorajda skupaj mimo mene prve bejbe... - miške male, ki so vsem fantom svoje mišice pokazale:)) Barbara Jolič, ex smučarka Meta Hrovat ter kot tretja Vesna Dolenc. BRAVO, MIŠKE MALE!:))

In tako sem lepo navijala vse do zadnjega.

Danes je bilo na tekmi zelo veliko Belgijcev in prav vsi se niso mogli načudit, le od kje se je vzela taka strmina...Ma, je blo videt, da so se tud čudli, kaj je to zaena tetka, k ima tolk glasa, da skozi poje in kriči, hihi. A, so bli kontent, so bli...

Pospravim vse, se spustim do " ta spodnjih" :)) in skupaj počasi odrinemo v dolino. 

V Podbrdo na zasluženo malco, eno birčko, polhno objemov z vsemi znanimi, malo bla bla bla

in pejdi, mati, počasi domov. 

Tako. To je to. 

Čestitke prav vsem borcem in borkam. Borbali ste vsi, do svoje zmage. 

Se vidimo naslednje leto? Anti ja...

ALBUM FOTO

STRAVA GPS

16. GORSKI TEK NA MALO GORO, 8.6.2025

 En dan pred tekom na Malo goro se je na Čavnu odvil en tak fajn dogodek, ki ga imata čez Lea Mederal in pivovarna Laško: Gremo v hribe. Zdej, še belj fejst bi blo, da si folk vzame to vabilo tako, zares, da gremo v hribe. H nwogam. Kot se zagre. Sploh na Čaven imaš na razpolago  čisto lep vzpon iz Predmeje, k ga zdržiš, da te ne glih kap zadane. Saj ni treba hitro. Počasi! Prideš do vrha za ziher. Ampak... Ne, raje pejmo z avtom do zadnjega metra, dokler se še da, si obujemo čižme, vzamemo palce in naj zgleda kot da smo peške. Poberemo vse žige in kar pripada in that's it! 

Od, če rečem, da je blo na Čavnu 2000 folka, jih je blo z avtom skor pol???? Ma, tudi v grapo je eden zapeljal, da so morali klicat vlečno službo, da ga je vlekel ven. A, če bi vlečna služba lahko nemoteno prišla do koče... Kako, če je blo vse s pločevino zagiftano? Sej bo.... 

No, kakorkoli, jast sem šla iz Predmeje čist na izi. Sem šla sama, ker je moj služil dinarčke, jast grem pa zapravljat:)). 

Ljudi je bilo res veliko, 

seveda nas je najbrž večina želela videti Damjana Murkota. Moram reč, da me je lepo pozitivno presenetil. V zaodrju je vsem pridno dajal avtograme, se prav z vsakim fotkal, bil do vseh izredno prijazen. Sevejde sem ga jast na skrivaj malčk opazovala, in ma, ajde, mati, bejži se še ti mal poškljocat z njim... Ma, sva lejpa:))

In tudi, ko je nastopil na odru, jast nimam pripomb. Pač, zapel, kar ima na repertoarju in množica je bila vidno zadovoljna. 

Naslednji dan nato...

Aja, sm pozabla omenit, da so se vsi na Čavnu menili, kako je bil pred kočo na Golakih medo... O, đizs, anti ja ne pride dns na Malo goro....grrrr....

Pridem v Kamnje kar zgodaj, se prijavim, in glede na to, da sem imela teden dni nazaj operacijo žil, sem seveda zarad tega malo bolj previdno počasna in treba je blo iti zato kar zgodaj  na pot. 

Po lepo označeni poti, seveda tudi zgledno pokošeni, maham jast po progi proti gor. 

Sevejde mi iz glave ni šla misel na medota, zato sem posledično non štop nejki kašljala in šmrkala, pa dihala malo bolj naglas, da se me ja ustraši, če me že zavoha, hihi. 

Proga do požarne, ko zmažemo 3,4 km, je prav luštna, na par mestih se celo malo spustiš, a od požarne naprej pa ni več milosti. Do srednje čavenske ti kar lepo pokaže zwobe, ko pa jo prečkaš in se podaš še v zadnjih 500m, pa itaq veš, da bo kmalu konc in lepo predihaš do vrha. 

Glavni komentator Radio Peter:)) se sevejde niti letos ni neč poboljšal in je drgnil ob koči, ko štarta niti blo še ni, hihi. 

So rekli, da me gvišno premaga v tem, hihi. 

Pridem na vrh, si malo oddahnem, popijem čaj, hitro na minus dva deci in pejdi, mati, na svoj pošto. 

Na progi je bilo še 61 tekačev, za vseh mi glasu ne bi smelo zmanjkat...In ga ni. 

Po moji intuiciji, kdo sploh bo na tekmi, sem prow točno zadela zmagovalca Tadeja, saj sem kričala v dol: "Gremo, Tadej Serdinšek!", še preden sem ga zagledala. 

Med damami pa je zmagala Klementina Lemut.

 Prav prijetno me je presenetil Tonek, saj je poleg kar nekaj tekačev, ki so bili že včeraj na Ratitovški tekmi, prišel tudi on danes na Malo goro. Bravo, korenika! 

Na koncu jo mahnem še jast v hrib do cilja. 

Ob koči seveda ohcet že v polnem teku. Peciva, palačink, kolkor čiš, sadja, češenj, soka, čaja, pašte z golažem. Toneku seveda pripada repete.:))

Hihi, ma, zdej jast mal študiram, .....ma, kej je slučajno za en cajt komentator Peter šel na malico? Al, kam? Ker, pr mejduš, da je blo par minut tišine vmes:))

Podelitev. 

In že se vračamo. 

Vreme je zdržalo. Kazalo pa ni, da bo. 

V Kamnjah tradicionalno pod lipo pri Viktorju še malo druženja in že sem doma in pišem. 

Hvala, Kamenjci, za vrhunsko organizacijo. Naj traja!

ALBUM  

STRAVA GPS

RELIVE POSNETEK