ponedeljek, 31. marec 2025

NA STARA VSAKDANJA POTA, 30.3.2025

 Prow srbele so me nwoge, da grem po dolgem cajtu spet enkrat na mojga bivšga in še naprej po poteh, ki sem jih pred desetimi leti ( ma, nje že tolku?) vsakodnevno obiskovala.

Sicer sem si želela it dan prej na Pohod Valentina Staniča, sevejde na ta dolgzga, iz Solkana do Sabotina in naprej po grebenu vse do Korade in Kanala, kar bi zneslo enih 26 kilometrčkov, a me je blo mal "strah" slabga vremena in tudi tega, da pot ne bi bla označena...Ker, sej že vemo, nje, za katere zadevšne sem jast specialist? Ker, sicer si se moral prijavit, a na poti si bil pač prepuščen sam sebi...In tako bi obstajala možnost kašnih helikopterskih iskanj:)) Pa sem lepo ostala doma...in šla na moj Školjčič. Ma, drugo leto pa, mi ne uide!!!

Avto sva parkirala v Vipavi na praznem parkingu vojašnice in stadiona.

Ob kasarni sva jo mahnila proti Vrhpoljam, pri kapelici prečila cesto in po dobrem kilometrčku se končno začne moja strast - hribček! :)) Ob poti je bilo veliko špargljev, ki sem jih sproti brala in kar lepo papcala. Mimo Starega gradu 

in lepo počasi proti Plazu. Marička, se pozna, da po tej poti ne hodi več ta stara Čuferca.... Ojej, sej tu sem jast:))  Če bi jast hodila, ne bi bilo na poti enga kamna, ki bi me na poti lahko spodmikal, vse bi blo čisto ko suza. Tako pa moraš še za gor pazit, da te ne spodmakne, kaj šele za dol. Da niti ne pomislim, kaj je, ko je mokro...

Prideva na Plaz. Ja, tle pa moram priznati... sej je tudi na mojmu lep razgled, a čez razgled na Plazu ga pa ni. Res lepo. 



Najeva se razgledov in pejva naprej. 
Sedaj pa naprej po isti, kot bo čez teden dni tekma - 24. Gradiški gorski tek. Zadnjih 500m proti Škavnici sem kar sopihala, a z užitkom, in ko prisopiham na vrh, vidim par, ki sedi na klopci. Ona vstane in: "Živjo, ZZ Topka!" 
???? Ma, kej vidim jast prow ???
"Ma, Varinejčka, ma, kej si ti?" O, kako sem se jo razveselila. Saj je nisem videla, ma, blizu leto dni. Ker jo je poškodba ustavila in je na tekmah ni bilo več. Malo poklepetamo... sej bi še, ma, je kar pihalo in kar ohladila sem se, zato je blo treba dalje..

Do Abrama je še dobrih pet kilometrčkov. Lepe poti. A, grrrr, polne klopov. Že pred vstopom v kočo sem zmetala s sebe enih pet komadov. 

V koči si privoščiva dobro papico. ( Alkota pa nič- je alko post!) 

Malo poklepetamo z Darkotom Bajcem ( možakar, ki je bil eden prvih "naših", ki je opravil s 100 milj Istre), skupaj se razveselimo novega svetovnega rekorda Domna in zmage Anžeta in pejva počasi nazaj v dolinco. 

Seveda sva na povratku nabrala eno borško čemaža, da naredim doma pesto. 


Doma pod tuš, vse cune v stroj, spet spravit s sebe nekaj črnih lumpekov, malo posušit čemaž in ga zmiksat ter dat v kozarčke ( ma, sam trije majhni so ratali s polhne borške:)) 

Zvečer grem spat... in kej me zdej srbi????... Ma, sej ni res, pa je... ma, kolk jih bo še??? Še ene štiri sem si morala izpult.... Grrrrr. Pa sem si pošpricala noge, prej k sem šla.... ma, ta bot ni pomagalo nič. 

Pazi to! Moj pa niti enga! 

Ma, ja, sej bo....

RELIVE POSNETEK

STRAVA GPS




sobota, 8. marec 2025

POHOD ZA AFŽ PO VIPAVSKIH BRDIH, 8.3.2025

Zjutraj se odpravim jast kao na moj Školj. Pridem jast po 400m do prvega križišča, k pelje proti naši cerkvi. Mal postanem in si rečem...ma, mati, pejdi ti dans mal več... Dan je lep, dej si en fejst šenk za afž. 
In zavijem proti cerkvi in maham naprej proti Brjam. 
Čez most reke Vipave in po drugi strani nazaj proti Žabljam, kjer poznam bližnjico za Cinke. No, v tem vzponu me je kar konkretno prestrašil ovčar, ki je zelo gajstno čuval svoje ovce, ma meni z lajanjem pa kar pognal strah v kosti. Ni gejnal, ni gejnal...
Mimo Koronovih in gas do Sv.Martina. 
Pod Sv. Martinom se ob kalu nahaja mogočen dren, ki tako lepo cveti, da sem se morala ustavit in ga par minutk občudovat. Gospa, ki je tam blizu rezala grmovje, mi je zaupala, da se s tistega drena nabirajo drnulje že krepko čez sto let, kar nekaj generacij nazaj je naštela, ki so se že sladkale z njimi. Bravo.
Ob poti proti mojmu Školju sem srečevala le pridne vinogradnike in oljkarje, ki so opravljali spomladanska dela. 
Mene pa so za praznik žena pozdravljale prekrasne pomladne rožce...

No, krasen dan  mi je malo pogrenila in me zameglila z divjanjem skupina motoristov, krosovcev. In to tri bote! Sem jih morala kar malo prekl..., ker se ne znajo mal pristavit, če vidijo, da gre po poti človk, ...pa, magari samo jast.??? Grrrrr.
Iz Školja jo mahnem še na Tibot, na Ostri vrh, se spustim do Tevč in v Uhanjah lepo ob reki Vipavi nazaj domov do mojih Dobravelj. 
25 kilometrčkov sem zmazala čisto na tešče. Nič pila, nič jejla. Ker nisem imela s sabo nič. Vem, ni prav, ma...tko je ratalo. 
Mi je pa Damči, potem ko sem v vrt posadila kilo česna in kilo čebulčka, skuhal njami večerjo.  Njami.