NA KRASU JE KRASNO, 3.10.2026

 Na tem pohodu sva bila pred dvema letoma. In sva rekla, da prideva še. Lansko leto mi je pohod nekako ušel, saj sem se nanj spomnila prepozno. No, ampak, nič hudga, le-ta je bil zaradi močnega deževja tisti dan na koncu odpovedan, tako da ni blo glih kake zgube...

Zadeva je več kot odlično zorganizirana. 

Ko prispeva zjutraj v zamejski Praprot, sva bila zares pri prvih in se kar takoj, že s prvo rundo v kombiju, odpeljeva. Namreč, vse pohodnike najprej prepeljejo na našo stran, v Tublje, od koder se pohod potem zares začne. 

Tu nas postrežejo z vsem mogočim, ni da ni, od peciva, čaja, sokov, toplega kruha, ocvirkovke, likerja po želji, pri prijavi prejmeš lepo majico. In vse to zastonj!!!! A, ob vseh dobrotah pa res ne moreš mimo tega, da ne bi vrgel v škatlo prostovoljnega prispevka. Vsaj jast ne. 

Časa do štarta sva imela več kot debelo uro, zato sva šla seveda mal hodit, hihi, ker bo pole premalo. Proti Dutovljam po cesti in na prvem makadamskem odseku na desno. Do kje? Ja, seveda do konca poti. Oz. do ograjenega pašnika. Ja, kako pa, brez kaj falit ne gre... greva nazaj, in spet po cesti do drugega odseka, ki pa naju je celo pripeljal v krogu nazaj na izhodišče. 

Ker nas je bilo kar veliko, okoli 500, je bilo seveda za počakat, da so busi in kombiji prepeljali vse. 

Za dobro voljo vseh sta skrbela en mlad in en malo manj mlad, hihi.  Bravo! 

In nato smo krenili. 

Najprej mimo vinogradov, skozi gozdove, travnike v vas Škofi. Sem gledala, če kje Gojca ugledam, hehe, a neuspešno. 

Vso pot se je izredno lepo vohal šetraj, ga ni manjkalo ob poti. 

Do Brij pri Komnu, čez cesto in lepo proti Italiji. 

Kaj kmalu pridemo do Jame v hribih oz. Grotta di Ternovizza. Čudovita jama, ki so jo avstro-ogrski soldati v času prve vojne uporabljali za skladišče orožja. In štenge, k so jih nardili za v jamo, so še dans kot nove. Skopali so tudi rov, s katerim so jamo povezali s sosednjo Pejco jamo.

V jami nas postrežejo s toplim čajem in brezbarvno tekočinco in pejmo previdno ven in naprej. 

V kraju Samatorca ( prvič slišim sploh za ta kraj) nas na igrišču spet obilno postrežejo s sadjem, soki, slaščicami, tudi kozarcem domačega belega vina. Bravo. 

Pejmo dalje. 

Malo smo vsej skupini zbežali (lumpki), a sledili smo trakom, in glej ga zlomka, v momentu jih kar ni bilo več. Pa se s Korošci, ki so poznali vse moje ex kegljaške koroške soborke, nekako držimo zemljevida in pridemo do cilja, v Praprot, seveda čisto po drugi poti, kot so prihajali ostali z vodičko. Sej bo. Kjer sem jast, je bluzenje obvezen repertoar, hihi. 

Ja, in kot da sem kej lačna, sem morala pa pod mus na piščanca na žaru. Mmmmmm, mljask, mljask. Sem se načakala v vrsti, kajti prizorišče v parku je bilo napolnjeno z ljudmi zaradi njihove Oktober fešte, ki se je odvijala ta vikend. Ma, se je splačalo. 

Popapcava, še malo poslušava lepo domačo slovensko muziko in pejmo domov. 

STRAVA GPS

RELIVE POSNETEK

16 kilometrčkov z najinim krogcem pred pohodom bodi dovolj za danes. 

Hvala vsem, ki ste se tako lepo potrudili za nas. 

31. DIRKA NA NANOS, 12.9.2026

Sobota zjutraj, prekrasno, sicer malo vetrovno jutro. Moj je šel delat. Jast pa ob osmih obujem covate in primem za kljuko vrat, da grem na moj Školjčič. 

Ma, čaki, mati, kej pa, če bi ti šla mal navijat za kolesarje, k dirkajo danes na Nanos? Med njim je tudi moja Sindis, ki se sploh prvič udeležuje ta prave kolesarske tekme med samo slovensko gorsko elito. 

Ma, kej rabim kej? Nje, neč. V tvoji toški imš za mus dva bombončka,  vode ne nucaš, ker ni več vročine... alora, vzemi ključe in v avto. Okej.

Zapeljem se z mojim poršejčkom do Gradišča in na parkingu sta le dva avtomobila. Pa tako lep dan bi ljudje lahko res izkoristili in šli mal v naše klančke. Kamp na Gradišču je idealno izhodišče. Lahko malo, lahko mal več, lahko ogromno. Kar kdo zmore. 

Vklopim vejkarco in že hodim proti mojemu bivšemu - Plazu. 

Super zrak, super korak in zdelo se mi je, da sem en dva tri na Plazu. 

Vpis v knjigo, v aplikacijo Planinc, malo se najest prekrasnih razgledov in pejdi, mati, dalje. 

Ker sem imela cajt, sem skočila še na Škavnico

in šla potem malo bolj naokoli do ceste, ki vodi na Lipe. Nikjer žive duše, zato sevejde vsake tolk strašansko kašljam in žvižgam, hihi, da me slučajno medo kje ne sreča:))

 Na levo, še slaba dva kilometra in nekaj pred deseto sem po šestih kilometrčkih že pri Debeli bukvi. 

Redarji že pridno čakajo, malo poklepetamo in že prihajajo elektro motoristi kot prvi.

In kmalu za njimi prva dva kolesarja.

Navijam, navijam, vsake tolk mal pofotkam, predvsem Vipavce, ki so s svojim zelenim dresom že na daleč prepoznavni.

zelo pogledujem, kdaj bom zagledala rumeno čelado, ki jo ima Sindis, da je ja ne zgrešim. 

In pride. Skupaj s še enim kolesarjem grizeta v klanc. Kričim, navijam, snemam, slikam... 

Hihi, me vpraša, kolk je še do vrha, pa rečem, da manj kot pol, pa se prow mal razjezi... in že je več ni. No, polovica je res še bila, a ne več tako hudga klanca. 

Se odpravim nazaj na Gradišče in direkt v bandimo pomagat Darkotu potrgat še črno grozdje. 

Zmazala sem dobrih 11 km in 630 višincev. Plus v bandimi 5 km , plus zvečer še na šetnjo do cerkve in nazaj dobra dva. Superca, naj traja!

STRAVA GPS

Sindis, za prvič je to prav super rezultat. Zame si zmagala. 

VIDEO:

POHOD PO NEOBLJUDENIH POTEH: RAKOV ŠKOCJAN - JAVORNIŠKA BABA - RAKOV ŠKOCJAN, 6.9.2026

 Na dan sobote sva obdelala kultni 33. tek-hojo na Črno prst, a za nedeljo sem že ves teden imela v glavi, da bi se enkrat udeležila organiziranega pohoda, ki ga ima Notranjski park v povezavi z "Odvezana pohajanja", ki organizira bolj take pohode, malčk odštekane, po brezpotjih in neokrnjeni naravi.

Niti ne vem, kje sem opazila razpis za ta pohod. Pa sem zvečer malo po ovinkih mojmu predlagala, če bi šla nekaj novega? Pod vodstvom vodiča bi po  brezpotjih, vlakah,  gozdovih ob Rapalski meji  videli razne zgodovinske zadevšne, ki jih drugače sevejde ne bi niti v sanjah In je bil ZA.  

Štart pred hotelom Rakov Škocjan. Ko sva prišla tja, ni bilo še dive duše. Sem se prow mal ustrašla, da sem falila datum?  No, pa so vendarle začela prihajati vozila. 

Gospe na  prijavah si sestavijo mizico, vse pripravijo in nas zelo lepo postrežejo. Naju prijavim in plačam 15 evrčkov za vsakega.  Dobimo kar obilno malico s sendvičem, jabolko, čokolado, pijačo, kar nekaj lepih spominkov. Postrežejo nas s super mini potičkami in ...( ne sem napisat, kjerim:))

Med vožnjo v Rakov Škocjan res nisem vedela, kaj naj si mislim. Ali nas bo 200 ali samo 10? 

Pa malo povprašam, koliko nas bo, pa dobim odgovor, da 19. In da nas toliko še ni bilo. Da jih je vedno kakih 7... 

Vodič Stane nas lepo pozdravi s par uvodnimi stavki in pejmo. 

Direkt v šumo in v strm klanc. Po poti? Ma, ja, sevejde, ne po poti. Samo za vodičem. Morda je to zgolj njegova pot, da je možakar vedel, kje hodi.

Po 500 m kar hudga vzpona se že vsi slačijo, hihi, ogrevanje je uspelo. Če bi mi zdej meni ukazal, naj se vrnem nazaj? Ma, niti pod razno ne pridem na izhodišče... 

Vodič nam kaže na razorano lubje  jelke, kjer si divjad in zveri delajo manikuro, pedikuro in pilling :))

Pove nam, da so javorniški gozdovi najbolj bogati s populacijo medota, da živita na 1km2 kar dva in pol medota???? O, sem takoj gledala okoli, če me kje opazuje...

Pa nas je potolažil, da četudi je tako, ga bomo res težko srečali. Da sicer zelo slabo vidi, da pa zato res odlično sliši, hihi, tudi v sosednjo vas in se umakne. No, potem pa smo rešeni. kajti, pod nogami nam je listje tako šelestelo, da nas je bilo slišat tudi v Italijo, hihi. 

Čeprav smo dejansko že hodili po nekdanji rapalski meji. Ustavljali smo se ob raznih starih zgradbah, danes vikendih, znamenitostih, poslušali, kako so se včasih vseeno vsi znajdli s konrabantanjem. 

In kar hkrati pridemo iz šume na smučišče Kalič. O, kolk so tuki najine punce uživale pozimi, ko sva jih peljala na sankanje. Danes pa vse razpadlo tam. Žalost. 

                                                    Mejni kamen med gospodstvi

Gremo dalje.... Po kakih dobrih dveh urah nas vodič pripelje do lovske opazovalnice. Upali smo, da bo zemlja  vsaj malo mokra, da bi se lahko razbrala kaka sled, a je bilo vse skupaj preveč razorano in presušeno, da ni bilo s sledjo medota nič. 

Tu smo si malo oddahnili in pomalicali. 

Gremo dalje. Proti Javorniški babi. 

Po slabih 11 km smo na vrhu. Vodič vsakemu posebej čestita za podvig in vsi skupaj smo nagrajeni s prekrasnimi razgledi. Za ne oditi. Še ena gasilska:

In pejmo v spust. Zelooo strm spust. Tolk strm, da mi je vodič posodil svojo palico, če ne, bi bla še zmeri tam...

Še enkrat, tokrat spust s Kaliča

in nazaj na izhodišče. 

Zahvala, pozdravi  in zgodbe je konec. Dobrih 19 kilometrčkov s skoraj tisoč višinci. Lep zaključek tedna. Tudi poletja? Nejki pravjo...bomo vidli, če res. 

P.s. Še tu moram mus...v covatih sem mejla vsje, od vejčk, listov, peska, kamenčku.. sam še gobe so manjkale v njih, hihi. 

RELIVE POSNETEK

STRAVA GPS

33. GORSKI TEK NA ČRNO PRST, 5.9.2026

 Že štiri leta me ni bilo. Na tej kultni tekmi. Ki se je seveda že nekaj časa udeležujem kot ta glavna navijačica s sistemom: grem prva, pridem zadnja. 

V teh zadnjih štirih letih sem bila namreč pri prijatelju v bandimi.  A, ko so me po tekmi vsi spraševali, zakaj me ni bilo na Črni prsti, sem že lani sklenila, da letos pa grem, če bo le vse okej. Vključno z vremenom, sevejde. Če ima za bit slabo, se mi ne da tam v mrazu sedet, stat in kričat, hihi, sem ratala stara.

V soboto zjutraj kreneva na pot kar nekaj pred šesto, da sva kmalu po sedmih že v Podbrdu. Pozdrav s Štenklerjevim Tomažem, prijava, in mati, ne se obirat kaj preveč, vžgi motorčk in pejdi v klanc. 

Do cilja.

Vreme jasno, lepo. 

Zaželim še mojmu srečno in vejkarca že laufa. Moje nwoge pa tudi.:)), ma, v pohodniškem tempu. 

V Trtniku sem bila kar lepo hitro in tudi travnata strmina za zadnjo hišo mi je šla lepo od nog. Šibam jast svoj tempo, prehitevam pohodnike, srečam Andreja Jana s prijatelji, legendo Petra Čuferja, pa Japlja, grem, dihajoč naprej in po občutku sem si rekla, da mi gre super. 

In ko pridem ven iz šume, pogledam na vejkarco, ki mi kaže 1 urco in 17min.

 Ale, mati, še zadnji del te čaka, dej ga, pregrizi in si zmagala. 

Proti gwor je skor bulše, da ne gledam, ker, saj veste, misliš, da bo hmali kwonc, ma, ga ni in ga ni, hihi, a jast vidim, tako, mal naprej, izpod oči, hihi,  nejki oranžnega in kravžlastega, ene dve cikcak rajde pred mano in me martra in martra, ma, kej to je slučajno Prezlov Slavc? Ma, ja, sevejde je. Legenda, ki si je "drznila" v 40 urah zmazat GM4O ( ta prvotno varianto) kar 5 krat!!!! Nepredstavljivo! 

Diham za njim, diham, diham, ko sva končno v zadnji ravnini. In še par stopničk ter cilj. Bravo! Ustavim vejkarco in pogledam cajt.  Ma, kako 6 minut slabše kot zadnjič? Sej mi je šlu? Že nje, hihi. Si ratala stara, mati, se bo trejba sprijaznit. Ma, bo še  najbulši, če se vejkarco vrže v kot in upošteva samo občutke:)) 

Razložim časomerilcem moj patent, si zapišejo, grem do moje kelnarce, k me vsakič lepo postreže, glih dve besedi in že moram nazaj na moj plac! 

Glih dobro se ustalim, že zagledam taaaaammmmmm spoooooddddaaaaaajjjj, da gre neki s svetlobno hitrostjo proti gor. Dva sta, k gresta na rekord. Ki znaša 47:46!!!! 

Za enega vem, da je Rok Bratina, kdo je pa drugi? Grem hitro na My race results, prečekiram startno listo in vidim, da je ta drugi najbrž Klemen Španring. 

In res, bil je on in  bil je pred Rokom. 

Sevejde upalim moje glasilke na full in navijam, navijam. 

Na žalost rekorda ni bilo. Ostane pa v dobrem za naprej. Kot tretji od članov pride v cilj Tine Žižmond. 

Navijam, kričim, pojem, malo v vseh teh letih udejstvovanja že vem, kdaj kdo pride, pa se derem njih imena proti tja dooollll:

da so gledalci par deset metrov nad mano kaj kmalu obupali... Ma, kdo bo poslušal to dretje....:))

Kot deseta absolutno in prva članica grize mimo mene  še zadnje metre Klara Velepec. 

 

Druga Madeleine Whybrow in kot tretja prav prijetno presenečenje bivša udeleženka PGT tekov in domačinka Vida Drole. Bravo, punce! 

In tako počakam in navijam jast na moji skalci vse do zadnjega. Jih spotoma tudi poškljocam. Ma, so bli eni štirje tolk hitri, da jih je kar zameglilo, hihi, zato sori. Sem morala vreč v smeti. 

Seveda ne morem mimo tega, da se je tekme udeležil tudi Ivan Čufer. Možakar, ki se je daljnega leta 1970 kot 18 letni mulc udeležil tudi prvega teka na Črno prst. Kapa dol!!!

Grem kot zadnja, 108., še jast v cilj. Sadna kupca že čaka. Jo zmažem, greva z mojim še na vrh po lepe razglede. Tonek in Ivica se škljocata na vse možne načine, alora se pridružim še jast:

Najem se razgledov in treba bo v dolinco. Ki traja in traja. Pr mej duš, da več, kot za gor, hihi.

V Trtniku nas vsako leto in tako seveda tudi letos čakata Anica in Stane, postrežeta s pijačo. Hvala, naj traja še dolga leta! 

Prideva v Podbrdo, podelitev se že izvaja. Greva kar vsa usrana in prepotena direkt na igrišče. 

Na obilno kosilo. Jota, klobasa, žganci, kislo mleko. Mljask. Ob vročem vremenu smo vsi iskali senčko in tako sedeli kar na tleh pod zidom. 

Čaka naju še skoraj ura in pol vožnje domov, a še prej se greva vreč na Slap ob Idrijci v Idrijco. Direkten skok vanjo. Pet minut namakanja, to je tolk super, da se ne da povedat! Prerojena se peljeva domov, vsak s svojimi občutki, mislimi, ponosom, da še vedno zmoreva. Čeprav je klanec z vsakim letom bolj strm. 

Aja, pa še to sem videla, ko sem gledala rezultate vseh let. Sama sem na okrogli desetici po številu udeležb tega res kultnega teka, moj Damči jih ima v zbirki pa že kar 17!   Ma, smo dwobri! 

Čestitke vsem, organizatorjem hvala. Naj traja! 

Graparji! Na zdravje! 

FOTO ALBUM

RELIVE POSNETEK

STRAVA GPS

REZULTATI

20. BEVKOV VRH TRAIL, 19.7.2026

 V soboto zvečer se prav na hitrco odločim, da se udeležim res lepo organiziranega traila v Jaznah. Letos jubilejnega 20.-ga. Tudi proga se mi zelo dopade, mi je pisana na kožo, ni hudga klančka, tudi veliko spusta, zato so časi na trailu kar hitri.  Moj mi je dal the day off, alora grem sama.:))

Štart že ob devetih, alora zame kmalu po osmih, zato je bilo treba ob šestih od doma. Stric gugl je reku, da se bom vozila 62 km kar eno uro in 22 minut. Mal čudno vse skupi, da tako dolgo, ma, ko si na poti proti tja s samimi wowinki in omejitvami in slabo cesto, da ne govorim o tem, da ko zaviješ proti Otaležu, da se že od tam, ko zaviješ, voziš proti koncu sveta. 

Ko pa si v Otaležu, si na koncu sveta, ma do Jazen manjka še nekaj km in je treba še mal bolj na konc - sveta, hihi. 

Ma, ko prideš tja in pogledaš s parkinga okoli sebe, je prav s tega konca sveta takoj jasno, zakaj so ljudje, tam, na koncu sveta, srečni. In predvsem: LJUDJE. Mljask. 

In pridem jast na ta konc sveta, v Jazne. 

Aja, še to moram mus. V Črnem vrhu neki popravljajo ceste. Grem mimo znaka, da bo semafor. Pridem do njega, semafor obrnjen  kontra. Cestišče pa polovično. En cejt čakam. nikjer neč, alora semafor najbrž ne dejla? Grem počasi po cesti naprej, kar hkrati proti meni z druge strani avto. O đizs, kej zdej moram rikverc v hrib? Jast gor al on dol? Bem, grem jast. Sevejde spotoma odprem okno in on tudi in ko pride do mene,  en drugmu rečeva, da je semafor obrnjen kontra, alora ne moreva vedet, če je zelena al rdeča... Grrrr, mularija je ponoči nalašč semaforje obrnila. Ma, buh naj se vas usmili, tega se res ne dela!!! Pokličem 112. Da so prišli poštimat. Za nazaj je bilo ok. 

Alora, kje sem zdej? Aja, pridem v Jazne, se grem prijavit in sevede sem tam že mal poznana, hihi, pa mi rečejo, da me ni že kar nekaj let? 

"O, tu pej n drži! Lani  me res nej blu, ma, predlani pej sm bla! Gvišnu!" 

In grem jast takoj guglat v mojo tabelco, kamor si vse pišem. 

"Ma, sej nej mogwoče?! Tri lejta, de me nej tle? Ma, nje, nje.... " Kako hiro čas teče. Bolj kot jast, hihi. 

Seveda se domačini potrudijo malo bolj, kot npr. na LM in ti že navsezgodaj ponudijo kavico,mleko, odlično pecivo, sadje. Ja, ma, če je fino, lohk dva kosa rolade? Lohk, lohk...Mljask. 

Kmalu po osmih mati vžge vejkarco.  In gre. Proga lepo označena, tudi z napisi motivacije.

Po 3,2 km luštnega vzpončka že pridem na mogočen travnik pod Bevkovim vrhom. In odpre se ti okno. Triglav, Krn, Porezen...mljask. 

Ne me vprašat, kaj me je pičlo, ma, jast sem se letos PRVIČ spravla v tek. Ups. Tekec, hihi. O hitrosti mojga teka kdaj drugič, hihi. In kar tejkam. Tudi mal klančiča zmažem s premetavanjem nog po račje levo in desno:)) Ma, sej sem prow dwobra, jast! :))

Domačini so ob svojih domovih že pridno čakali na tekače za navijanje. Mal čudno so me gledali, kako bi lohk tak stil teka bil zmagovalen, ker sem kao prva, ampak,  saj najbrž že večina ve, da sem jast una, k grem prva, pridem zadnja. Pa vseeno spotoma vsem povem tudi to. 

No, enkrat po šestem kilometru, ko prideš spet na en travnik in je treba po vrhu desno, tam pa bi res lahko bil en trakec, da ne tečeš kar po travniku naravnost dol. Še sama, k poznam pot, sem šla skor da direkt dol. ( tako je tudi Liljana zgrešila, sicer bi bila tretja )

Pejmo dalje. Iz asfalta zavijemo levo v strm spust, še enkrat po ogromnem travniku, kjer imaš test za gležnje, ker morš mal bolj postrani, hihi in že grem proti cilju. Meni je šlo super.  Za 10 km ( malčk manj) s 440 m višincev sem ponucala 1uro in 29 minut. 

Oddam čip, še enkrat povem ta glavnemu časomerilcu, da slučajno ne bo moj čas pred kako damo in se hitro odpravim nazaj po poti navijat in škljocat. 

Prvi priteče mimo mene Uroš Rozman, od bejb pa Madeleine Whybrow. 

Navijam, škljocam ( moj nov telefon je bolj boga mati za škljocanje.(( ) skor do zadnjega. Posebej se razveselim Marije, saj je nisem videla že kar nekaj let.

Moj šiht je končan, se grem uštimat, na super pašto, ena pivička paše zraven, bo itak kar splahnela. 

Po mizah še vedno veliko sadja in peciva in v senčki pod baldahinom nam prow neč ne manjka. In kej dejlamo? Se mejnimo,... vse sorte zadev. Jih ne zmanjka, hihi. 

Počakamo na podelitev, mal inter mezza nardim, ko se kar prštulim kot četrta na oder, hihi.

zahvale vsem, nagrajena sta najstarejši in najmlajši, med katerima je 76 let razlike in počasi bo treba domov. 

Še po odličen sir k Bašljevim in podpis pod še en krasen dan. 

Hvala organizatorski ekipi in seveda čestitke za 20-co in naj traja še 20! 

Najmanj! 

Ker znate! 

RELIVE POSNETEK

STRAVA GPS

FOTO ALBUM