ČISTI PRESTIŽ: NA GOLAKE PO SONČNI ZAHOD IN POLNO LUNCO, 15.11.2024

 Petek. Polna luna. Zjutraj sevejde na moj hribček, popoldne pa...

Moj pride z dela domov, spijeva v miru kafe in že se štimava za Golake. Danes je polna luna, sončni zahod na Golakih bo: zvok in slika kot se šika. :)

Koča je praviloma ob polni luni odprta, tako da ne rabiva s sabo nič, le evrčke za eno pjačko:).

Na parkingu zaenkrat "samo" par avtov, jih bo več zagotovo, ko bo že tema. 

Med potjo sem se seveda morala ustavljat in fotkat 

in  sončni zahod nama je ušel  za par minutk. 

Od koče naprej je pot posuta s kar debelo plastjo srena, ki ga je veter odvrgel z dreves, na momente ga je bilo kar za kakih 5 cm. Mlajsk. 

Na poti do vrha sva srečala skupino osmih pohodnikov, ki so se že vračali, pa gorskega reševalca, skorajda soseda iz Plač, Davida, ostali še uživajo na vrhu...

Pa jih ni bilo veliko...še. Le en par s krasnim psom.

Fant je imel profi aparat, pa sem si ga drznila vprašat, če mi lahko pošlje na mail kako fotko zahoda, ker sva midva malo več kasna...

Hvala, Luka Fabčič, za spodnje fotke:

Povratek. V koči spijeva eno pjačko in pejva po že čisti temi nazaj...

Na Golake pa nočni pohodi šele začenjajo... full sva jih srečala.

Mljask...

GPS STRAVA

RELIVE POSNETEK

22. POHOD PO VERTOVČEVIH POTEH IN ŠE SKOKEC NA MOJ HRIBČEK, SPOTOMA, 17.11.2024

 Tradiciji se ne gre za izneverit...alora, je nedelja rezervirana za pohod po Vertovčevih poteh.

Zbudili smo se v kar  mrzlo jutro, saj je slana pokrila tudi naš vrt, kar je pri nas res redko. Torej je bilo zunaj, na planem, še vsaj tri stopinjčke manj...brrrrrr, se bo za oblečt, rokavičke vzet, pa bufico....brrrrr.

Danes grem sama. Mojga ni. Zapeljem se do križišča za Ustje, kjer nas gasilci ob že nabitem parkingu usmerjajo na vse še možne smeri.... Dan bo lep, torej bo tudi ljudi veliko. Jih je že. Ogromnih. Ob osmih zjutraj.  Upalim vejkarco in pejdi, mati, proti mogočnemu hrastu. Lahko bi šla kar po cesti proti Dolenjam, ma, če je štart pr hrasti, je trejba tja...:) 

V koloni hodimo en za drugim, en poleg drugega, placa za prehitevanje je bore malo. 

Se bo treba mal prilagajat. 

V Dolenje in že se vzpenjamo proti Sv. Marjeti. Tu nas gospodinje postrežejo s čajem, ta krepkim in zares ogromno raznoraznega peciva si dobil na dolgi mizi.

 Moram zares pohvalit, da toliko let že hodim in je prav tu vedno zares veliko vsega. ( za prostovoljne prispevke) Bravo! In hvala!  

V zvoniku se zvon oglaša in izpolnjuje želje:)), pa grem še sama tri bote pozvonit. Sem morala še vrsto čakat...kolkor ljudi ima svoje želje, hihi. 

Pejmo dalje. Proti Planini. Tu spet vse nabito. 

Nič se ne ustavljam. Le par besed z GRS, ki nas pridno čuva in pejdi, mati, dalje. 

Do Ostrega vrha. Med potjo srečujem znane, neznane, kar nekaj sošolk, ki so že v ali tik pred penzijonom, jast pa imam do penzjona še najmanj 7, če ne še več let.( ker si stalno nejki novga zmišljujejo tam, na stolčkih)  Ker imam le 30 let delovne dobe, je treba čakat na starostno. Bem, bom počakala:)) Če bom mejla cejt, hihi. 

O, zdej se moram ustavt še pr psih. Oz.njih lastnikih. Jast zastopim, da si lastnik psa misli, da pa njegov pes ni treba da je na povodcu, ker ve, da ne bo nobenmu neč nardil.... Ma, da pa lastnik psa ne ve, da  je tu na  tisoče pohodnikov, ki pa ne vejo tega, ker psa ne poznajo in se morajo s strahom premikat naprej...? Ma, sam, kdu je tlje mona...? 

Naslednja postaja Potok. Tu prodajajo neko buteljčno vino, en deci dva evra... tu nej zame. Ti dej meni navadnu vinu, za pol evra.  Grem dalje. 

Vzpon v Jakuline in direkt v hram od Matije Vertovca.

O, zdej pej bom en glaž črnega, zdej...

Na zdravje! In še na mnoga leta! En deci, pol evriča... ti prow tekne:))

V Šmarjah si privoščim polento z golažem. Par besed z znanci in počasi proti mojemu hribčku. 

Grem že naprej od žegna, ko se mi zdi, da slišim dva moška, ki hodita proti meni. Pa se ustavim, počakam  in ju vprašam, če sta na pohodu? 

Ja...

 "Ja, potem pa sta falila, morata nazaj, razen če gresta z mano čez ta hribček in pridemo na drugi strani hriba nazaj na Vrtovče", in pokažem gor na vrh Školja, kjer se lepo sveti križ. 

In sta šla z mano. Dva Jeseničana. Pa smo se malo pomenili, malo posmejali in tik tak bli na vrhu. 

Spust v Vrtovče. 

Ma, kej spejt bom jejla? Kruhove šnite? Ja, sej doma jih nikoli ne nardim, jih bom pej vsaj tuki jejla:)) Mljask! 

Vamos dalje. Proti Lisjakom in spust v Tevče. Med potjo prehitevam pohodnike in zaslišim en znan glas. ( ma, ne iz parlamenta....iz oddaje Kaj dogaja-če ni original:)) Ma, kej je Anže Logar? Ma, vse okoli njega bi se rade slikale z njim... alora, ga pa še jast prašam, če se če tud z mano slikat? Vzame on moj mobitel, se nastavi in hops, sva že v škatlci. Oštja, še naštimat se nejsm mejla cajta:))

 Evo, zdej grem lohk v politko, če čim:)) 

Še spust do Ustij, čez reko Vipavo, mimo cerkve in že sem spet pri hrastu. 

Lokalni pridelovalci in obrtniki so dodobra zapolnili zjutraj še prazne stojnice. Prodajalo se je vse mogoče. A, jast, usejkana na sir, sem kupila le Slejkotov sir. Še do avta in domov. 

Lep dan je treba zapisat v blogec. Ma, kolk bom mejla jast za čitat, ko bom enkrat stara... Kdo? Jast? Stara? Dejte, no....:))

Skoraj 20 km in 700 višincev...bodi dovolj za danes. 

GPS STRAVA

RELIVE POSNETEK

NA OBALO, 10.11.2024

 Nedeljsko jutro pri nas: vzhodnik piha za vse odnest. Grrrr. V notranjosti naše ljube napovedana megla, alora pejmo probat srečo k morju. Doma bit, pa buhvari:)).

Se zapeljeva do Belvederja. Če bova imela srečo, bo kak plac za free parking še fraj. Jes, jes. Super. Parkirava in se odpraviva proti Strunjanu. Sonček sije, vetra nič. Mljask! 

Olive so v oljčnikih povečini že pobrane, nekateri ravnokar tresejo, nekatere pa so še vedno polne.

Skozi tunel in tik tak sva v Portorožu. Do Lucije, mimo marine in nazaj do Bernardina.

Tu se ustaviva na kavici in če mene spomin ne vara, si jast prvič v lajfu naročim banana split. Jast res nimam v glavi, da bi to zadevšno že kdaj papcala....Mlajsk.

Greva dalje, v Piran

in nazaj skozi Pacug do Strunjana.  Kjer sva srečala in pozdravila Miklošo Majka. Še vzpon na strunjanski Beli križ in mimo Mesečevega zaliva do najinega izhodišča na Belvederju. 

Dobrih 19 kilometrčkov  najinega hoda je minilo tiktak. Dan je bil res prekrasen in greh bi bil bit doma. 

RELIVE POSNETEK

STRAVA GPS

Se pa vsekakor moram dotaknit kolesarjev in skiroistov.... Bilo jih je na stotine. Vse lepo in prav! Ampak, če jim piše vsakih 20 metrov, da naj vozijo 10 na uro, najbrž oni mislijo, da je ena nula zbrisana??? To pa - živ obup. Sva bila celo priči, ko je s skirojem en prišibal ko blesav in za las, da ni podrl gospe. In ne! Gospa ni bila na kolesarski stezi, je bila na pešpoti. Grwoza.... Bi žiher radarji tudi tle merili...bi fejst služli.

TRUPEJEVO POLDNE (1931m) , 2.11.2024

 Par dni nazaj je Nataška2M dala na Stravo njen pohod na Trupejevo poldne. O. đizs, kolk lepe fotke poleg... Jo povprašam, če je trejba kej plezarije za tako lep vrh, pa mi odgovori, da je zadevšna pisana meni na kožo. Ojej, moram mojga zdej osvajat, da reče DA:)). Pole prečitam, skorda doktoriram vse možne verzije iz Hribov.net, sam, meni še vedno ne gre v glavo, kako bom šla jast po stezi, ki ni označena? Zaskuzibuh, jast se še na označenih zgubim, pa da se ne bom na neoznačenih? 

Bem, pejmo! Bo, kar bo. To bo moj prvi pohod po nepoznani poti, ki ne bo označen. 

Vreme so napovedali briljantno, in glejte, vremenarji, da me ne zeznete!:))

Ob 5.00 auf, ob 6.00 odhod skozi hudo zamegljeno Ljubljano, čez urco 15 se že voziva mimo Jesenic proti Gozdu Martuljek. Sledi vzpon do Srednejga vrha, kjer je na parkingu prostora le še za najin porše. Ostalo že vse zasedeno. No, sej, vsega skupi enih 7 ali 8 parkingov.

Poleg parkinga občudujem neki luksuzen hotel-apartmaje, ki, vsaj meni, ne paše v vas, kjer se ukvarjajo s kmetijstvom. No, ma, ker je dnar sveta vladar... 

Se uštimava in pejva. Mimo kmetije Pr' Hlebanju. Desno, na ograjen pašnik, kjer se kravca že napaja z vodo v napajalniku

in čez kakih 100 mejbi 200m, v križišču spet desno. No, tu pa res mislim, da bi bil lahko vsaj en mini znakec, kajti, ko sva se vračala, sva srečala skupino pohodnikov s kar nekaj otročki, ki so pot tam zgrešili in se pol ure vzpenjali v napačno smer, preden so pogruntali, da ne grejo ok. Boga deca... ko so nas vprašali, kolk je še do vrha, hihi, vsi štufi, ma, ne vejo pa, kakšna nagrada jih čaka na vrhu...

No, tu sva midva vedela, kam zato,  ker sem upalila Stravo in mi je debela sled pokazala, kam. Drugače bi po logiki tudi jast šla levo, v hrib. Ja, še to sem imela za ziher upaljeno, da ne zalutava kam na Norveško:))

Od tu naprej pa ... ni šans, da se zgubiš. Samo po širokem kolovozu, stalno ob potoku Jerman, vsake tolk je celo oznaka za Alpe Adria Trail....

Vzpon lep, enakomeren, res meni pisan na kožo. Mljask. Ko prečiva travnik,

se začne zadeva skozi rušje malo bolj dvigovat po grušču,

še po grebenu malo bolj pazljivo, zaradi morebitnega zdrsa in vrh je tu!

Urca in 3/4 hoje čist na izi. Z ustavljanjem, fotkanjem...

 Ojoj, ma, kej je možno, da se mi zgodijo taki razgledi? Ma, ne, ne, to ni res... Ma, kam naj gledam? Naše gore? Špik? Jalovec? Mangart?...  Montaž? Grosglockner?  Ma, kam? O, đizs, kolk je lepo! 

V dolini morje megle, nad njo pa čista krasota!  Stojiva na meji z Osterajh, ma, pazi to! Na naši strani lepa travca, na njihovi pa čisti prepadi... smo mi na bulšem:)) Nekaj časa sploh nisem vedela, kam naj gledam, kaj naj fotkam, kam naj vzdihujem, tolk je blo res vse lepo. Niti sapice, sonček je sijal, vsi v kratkih rokavih na vrhu. Bilo je kar nekaj pohodnikov, verjetno so prišli tik pred nama, saj so vsi ravnokar jedli panine.

No, midva za dve urce hoje( sploh, če ni koče na vrhu:)) res nisva rabla futra, glih nekaj malega popijeva, en bonkec v usta in to je to. Sem se pa zares najedla vseh prečudovitih razgledov, da jih imam še danes pred očmi - hihi, poln želodček:)

V dol sva šla po eni drugi strani, sevejde sem vse doma prečekirala, če prideva v Srednji vrh. Tudi lepa pot, morda za gor še lepša kot po unem šudru v zadnjem km? Ven  prideš za kočo na Železnici,

od tu pa spet ob potoku nazaj. 

Med potjo sva srečala vsaj 30-40 pohodnikov, ki so šele šli gor. Malo sem se čudila, če niso prekasni, a potem ugotovila, da so najbrž v večini prišli le na polovični pohod od najinega, saj jih je bilo na zadnjem parkirišču Na železnici parkiranih kar hudo dosti. Ko sva šla gor, ni bilo pa še nobenega. 

Super dan sva zaključila še na kmetiji- sirarni Pr' Hlebanju, nakupila odličen sir in skuto, zmazala kar tam eno kislo mleko. Mljask. Miza pa - mlinski kamen.

Moj Čufer pa glavni mlinar, hihi. No in če sem tudi jast včasih delala v mlinu kot mlinarka ( prva in edina do takrat v Slo), sem lahko njegova pomočnica? 

Še spust do avta in ŠOK. Popolnoma vsi avti, ki so parkirali ob cesti in teh ni bilo malo ( ne na njej, so bili ven iz cestišča in je bilo vidno, da je tam "zasilen" parking), so imeli zaflikane piltke od redarstva! Ma, to pa se mi res ne zdi okej. Saj nisem v velemestu. Al pa na prelazu čez Vršič, k pride z vseh strani zagiftan. Tu je bila cesta "čista".... Če je tam parking poln in če pridem 160 km proč od doma, kaj, naj se obrnem in grem domov? Ubogi pohodniki, namesto prekrasnih spominov na hribe globa...:((

Ma, se grem stavit kolkor hočte, če bi bil tega dne tam kak politični shod, kolk jih bi dobilo kazni....

Res priporočam ta pohod ob napovedi lepega vremena, saj boste imeli kaj videt. 

Slabih 13 km in jurčka višincev za zadetek na LOTO. Nataška, hvala za to sedmico!:)

RELIVE POSNETEK

STRAVA GPS

FOTO ALBUM